Nov začetek. Ali morda konec? Ne vem. Resnično ne vem.
Vendar današnji derbi me je toliko naučil in od njega odnašam danes res dobre lekcije.
Da imam dobro intuicijo vem že leta, danes pa sem spoznala, da ji bom sledila vedno, ko bom vedela, da ne sme bit drugače.
Pravočasno sem prišla na moj najljubši avtobus. Šoferka je bila tako zelo prijazna.
Na poti tja vidiš navijače kako počasi po Gosposvetski hodijo proti stadionu. Avtomobili so parkirali vsepovsod. Evforija se čuti.
Helikopter je nad nami. Policija »v civilu« na koncu Koroškega mostu. V luftu je vse. Čutiš napetost tekme, ki je pred nami.
Končno je ta dan in končno je konec »lahko zrihtaš karto na vzhodu?« in »zakaj jih več ni?«
Na južni ploščadi srečam tako ljube obraze in rečem, da bi želela čim prej na tribuno. Da se ognem gneči in vsemu kar sledi. Čeprav rinem na sever, vseeno pristanem na vhodu južnega dela stadiona.
NIKOLI VEČ. Te črke so z veliko, ker pomenijo moj zunanji in notranji boj. Vse je korektno, dokler nekaterim gospodom ni jasno, da se nimajo kaj vmešavat v »resnico.«
Danes je sredi tekme moj spremljevalec več let (beri: fotoaparat) počasi začel umirat. A pred tekmo sem se zanj borila kot bi se za vsakega navijača, ki se mu dogaja krivica. In danes se je znova zgodila meni.
Sem človek poštenosti, načel in iskrenosti. Danes sem na tekmo verjetno fotoaparat nesla zadnjič.
Prvi je ta, da je ta postal čisto neuporaben, drugi je ta, da primernega ni nikjer za dobit, tretji pa je to, da imam dovolj pojasnjevanja pravil tistim, ki bi jih morali poznati bolje kot jaz.
In še nekaj: če je zelena barva na stadionu prepovedana, zakaj je toliko ljudi v zelenem na naših sektorjih?
Moja nemoč se kaže, ko ne morem razumno povedati ljudem, da se motijo, potem pa mi začnejo z grožnjami.
Utrinki vijolice so nastali prav zaradi tega. Da pokažemo kakšni smo in da nas ni treba imet za »smeti« svoje vrste.
Ko sem že mislila, da smo prišli do konca teh neumnosti, se je zgodila še ena v nizu. Pa vidim, da imajo drugi tudi težave, samo se teh vojn pač ne gredo.
Vem kakšna so pravila. Na tem istem vhodu sem bila neštetokrat. Neštetokrat sem poslušala nekaj, kar bi morali slišati drugi.
Danes sem se borila zadnjič. Vse fotografije, ki bodo v blogu, bodo nastale s telefon. In to bo to. In tudi manj jih bo.
Zdaj bom spet navijač, ki bo več pisal in manj poročal.
Ampak še naprej se bom borila. Da me nihče ne bo zmerjal, me žalil in se iz mene norca delal. Ta stadion obožujem. Ta klub imam najraje na svetu. In ne, ne boste me naganjali s stadiona, ko pa je meni svet, vam pa samo služba, kjer vas vaš lajbič spremeni v točno takšne, kot so tisti, ki jih imam na drugih listah posebne vrste.
Odvihrala sem gor, nisem želela nič drugega kot to, da se usedem na svoj stol. In sem, kolikor hitro je bilo mogoče. Tam imam mir. Tam mi nihče ne govori kako moram funkcionirati, čeprav so pravila za vse enaka, ali ne?
Pred tekmo naredim kar je nujna, navijam, spremljam.
Vmes fotoaparat končuje svojo poslanstvo in res ni čudeža, ki bi ga rešil.
Kocka pade, ko ugotovim, da res nima več smisla.
Vse ima enkrat svoj konec.
A blog ga ne bo imel.
Le drugačen bo. Kar bo v resnici še bolje.
Zato sem hvaležna, da sem bogatejša še za eno izkušnjo. Za še eno lekcijo.
Ko se pomirim, lahko premikam gore. In ne, ne bom si dovolila, da bi kdo premaknil to, kar čutim v sebi.
Želim si samo, da zguramo prvi polčas. Drugega bomo že.
Tadej me vpraša po občutkih. Pravim, da niso glih ok, ampak vem pa eno.
Tisti, ki bo dal en sam gol, bo zmagal. Samo to mu rečem. Da se drugače ne bo končalo.
Pridružila sem se vsem napovedovalcem pred tekmo kdo bo zadel.
In potem je padel. Gospod Derby sveta je udaril še enkrat.
Soudani. Bil in bo. Kralj kraljev. Gospod. Izjemen človek.
Nogometaš, ki ga takoj najdeš. Po tekmi namreč k njemu pri ograji hitijo vsi otroci.
In ni jih konca. In videti je prelepo.
Ko pade ta fenomenalen gol rečem samo eno.
Zmagali smo.
A v resnici nismo. Trpeli smo do zadnje minute. Kot da bi vročina vlekla na eno stran in ne bo popustila.
Več kot osem minut podaljška mine.
Vsi kartoni so oddani, vsi prekrški podpisani. Koti odigrani.
Začenja se štajerska čaga in vse kar temu pritiče.
Malo zapojemo objeti in še preden se oblečemo, da gremo, je tribuna že polna gospodov, ki želijo, da zapustimo tribuno. Prijazni so. V nasprotju s tistim, ki je pred tekmo preveč povzdigoval glas. Po tekmi ga vidim na vzhodni ploščadi. Verjetno me ni opazil, jaz pa obrazov nikoli ne pozabim. Sploh ne tistih, ki me ne spoštujejo.
Vsak navijač Maribora ali kateregakoli kluba, ki pride na tekmo spoštljivo, z letno vstopnico ali dnevno, ki je prijazen in hvaležen, si zasluži, da se ga tako tudi obravnava.
Zaslužimo si, da nas ne obravnavajo kot kriminalce in upam, da bomo enkrat na vseh stadionih obravnavani tako kot je prav.
Pol sezone nosim tudi akreditacijo. Uporabljam jo za gostovanja; res izjemoma za domače tekme. Domače tekme so mi tako ljube na c5 in na mojem sedežu, da preprosto nočem od tam. Tako rada imam ta sedež in ta stadion je taka duša, ki jo razume tisti, ki jo sprejme. Na c5 sem prišla pred 16 leti in zaradi zvestobe bom ostala ne glede na to kaj se bo zgodilo.
Fantje so si današnjo zmago zaslužili in si jo krvavo prigarali. O krivicah naj govorijo drugi. Jaz sem hvaležna, da se je končalo tako kot je.
Bil je naš večer. Večer mariborskih duš. Duš vijol’čne barve, ki so naredile vse tako kot je bilo potrebno.
In ko po tekmi delimo objeme, stiske rok in petke, se zavemo, kakšen privilegij imamo, da smo rojeni v dobi takšnih zgodb.
Najina super šoferka prosi za navigacijo, ko vidi kakšen kaos vlada še zmeraj, čeprav je od tekme minilo že kar nekaj časa.
Recite ji usoda, a pristanemo za konvojem zelene barve in doživimo nekaj, kar se ti zgodi res le redkokdaj v življenju. Zanimiva izkušnja. Nimaš kaj.
Hvala vsem redkim, ki sem vas srečala. In hvala vsem, ki razumete mojo razočaranje.
Hvala nogometašem za fenomenalno srečanje, ki se je končala po mojih željah. In igralo se je točno tako, kot sem pričakovala da bo.
Dragi prijatelji. Hvala vam. Iz srca vam hvala za vse.
Ajdovščina nas upam da čaka, potem pa pridejo naši koprski prijatelji.
Življenju podarite svojo iskrenost.
Mar mi je. Vedno mi bo mar.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić