Pa je šel. Da so odhajali.
Ko je začel, je končal šele ob zadnjem aplavzu.
Bobne ima rad. In to ekipo. Tako zelo. In ko se počuti zmagovalno, bo zanjo vse naredil.
Tudi včeraj je.
Tako želel si je. Ker vsi, ki smo si bili včeraj tam, samo si z njim želeli.
Odbojkarski večer v nam ljubi dvorani, ki me je znova spomnil, da naj raje oblečem kako majčko, ki je za odpad, da se ne sekiram, če kaj na stolu ni ok, večer, ki nas je spomnil, da še rabimo, a se bo zgodilo.
Po dobri uri smo počasi začeli zapuščati dvorano. A smo navijali.
Ploskali. Šli s Tadejem in še Andrejem, ki se mu je pridružil.
Vse smo dali. Vsi. Kolikor je šlo.
Mladi odbojkarji so včeraj klonili proti velikanu.
A štejejo nove izkušnje, nova znanja.
In predvsem občutek, da veš da včasih pride tak dan.
In da s takim dnem ni čisto nič narobe.
In da verjamemo v nove čase. Nove zgodbe.
Končnico, ki prihaja.
Upam, da bom le lahko prišla.
Še naprej vztrajajte, garajte in bodite sonce generacijam, ki prihajajo.
Življenju podarite svojo iskrenost.
Ne boj se. Ker življenje daje moč.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić