»Če ti je namenjeno, bo zmeraj našlo pot.« Tolikokrat slišane besede kot meni tako ljuba »Moraš prid’n bit.«
Naši koprski prijatelji so se na nedeljo, leto dni kasneje, znova oglasili na prvenstveni tekmi v Ljudskem vrtu.
In imeli smo.
Najprej nismo imeli. Pol smo imeli. Pol je bilo »kaj te to je?«
E, pol pa je prišel drugi polčas.
Na mladih svet stoji in ja, mladi so naredili včeraj vse kar je bilo treba.
Na krilih njihovega Velikega. Soudanija.
Pri njem se dobesedno vse začne in vse konča.
Kako ti mladi ne bi igrali kot prerojeni, ko pa imajo na igrišču vodjo, ki je v ligi nima nihče. »Hilal« je odmevalo še dolgo po tem, ko smo odšli vsak svojo pot po tekmi.
Kaj premore čarodej nogometne žoge je preprosto fascinantno in neverjetno!
Presežkov ni konca in naši apetiti kažejo na to, kako preprosto ga obožujemo vsi.
In bil je pozni popoldan, ko nam ni šlo. Res smo se spraševali kaj se bo tu zgodilo, ko je vse preprosto šlo.
Mogoče je gostom res zmanjkalo moči. Ampak naši, naši so igrali.
Benjamin je po penalu zadel še eno mojstrovino, tisto z glavo Soudanija je šlo kot je v žogi nek poseben naboj in ja, zadel je še osmoljenec derbija. Bartuğ. Ko sem se priimku primerno posipala s pepelom.
Tudi jaz priznam svoje napake. A tudi v veliki želji včasih premikam meje.
Tekma, ki je prinesla veliko zmago, je bila tekma za vse.
Pa ta publika si je to zaslužila. Bilo nas ni veliko, a bilo nas je tistih par tisoč, ki razumemo in si želimo.
Hvaležna sem, da je bila tekma tako prijazna, domača. Srčna.
Bila je tekma, kjer se je vse tako narobe obrnilo, da je bilo dejansko prav.
Kjer so se pokazale sence preteklosti in kjer je prihodnost čakala na zahodni tribuni.
Bila je tekma, kjer so nekaterim padle maske, nekateri pa so jih pozabili doma.
Bila je tekma, kjer je sever imel hvaležnost pred in po tekmi.
Bila je tekma, kjer sem spoznala, da sem za ena spoznanja preprosto potrebovala čas.
Mogoče so zdaj moji junaki na fotografijah telefona »manjši,« a ko jih pogledam dol, so v resnici tako veliki.
In pol pridem k ograji. In pol pride naša prijateljica z Juga s svojim nečakom. To je ena najlepših stvari, ki jih lahko piše fuzbal. Ko se ta zlati fant, s prekrasnim imenom, želi fotografirati z nogometaši. Kako so do njega vsi tako prijazni. Vsi so tako srčni. In ko zagleda svojega junaka. Trenutek, ki bi ga dal nekam na veliko platno in bi ga gledal vse življenje.
Hvaležna sem vsem nogometašem, ki so mu namenili čas. Vaša izjemnost in plemenitost je zmeraj v navdih in veliko spoštovanje.
Hvala, ker s svojim vzorom, svojim garanjem in predvsem spoštovanjem kažete pravo pot generacijam, ki prihajajo za nami.
Bodite luč na poti. Bodite svoboda za ujetnike lastnih misli.
In ko mislite da ne zmorete… se spomnite. Da je življenje ena sama tekma. In na vas je kako boste izkoristili čas. In komu ga boste namenili. In predvsem kako.
Hvala za ogledala življenja. In hvala, ker ste mi polepšali res naporen nedeljski dan.
V naslednjih dneh bom spremljala nacionalni nogomet. Ta teden bo tudi za mene nekaj prvič. In to tako pozno, ko pa sem nogometna navdušenka že toliko let.
Želim vam, da bi v iskanju mavrice sedli na škatlo z zakladom in odprli dežnik za solze tistih, ki se skrivajo za nasmehi.
Življenju podarite svojo iskrenost.
Podarim ti. In to je vse kar potrebujem.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić