Ko sem malo pred polnočjo včeraj znova odprla domača vrata, sem vedela, da je pred mano kar krut ponedeljek.
Kako noro, da imaš tako rad fuzbal, da je nov dan vseeno malo »odvisen« od tvojega včerajšnjega norega večera.
Po dobrih treh urah spanja sem bila hvaležna, da tako dobro poznam pot, da se cela zablojena na njej ne bom izgubila.
Kot sem bila izgubljena včeraj. V tistem hladnem, a prijetnem večeru. Ko sva se tako bala zastojev. Pa gužve. Pa zapor. Za zaprte ceste. Pa da bova zamudila. Pa da bi ostala lačna.
Vsega ostalega se vedno tako manj bojim. Ker tisti leteči mali srčni in sanjavi navijač na koncu vedno tako zelo upa. Tako srčno si želi. Tako verjame. Čeprav si globoko v sebi vedno znova prigovarja, da je treba bit previden, da je treba stopit nazaj. Da mogoče pa ne bo. Da pa morda pa vendarle ne bo tako. In da morda pa bodo Domžale lahko naredile nekaj več.
Domžale so naredile nekaj več. In mi? A mi na tribunah smo si v nedeljskem terminu ob 20.15 samo želeli. Da bi mi dali vse od sebe.
Poklon vsem nam, ki smo prišli. Šele ko sem sedla v avto po tekmi in so mi zobi šli kot da imajo noter niti, ki jih upravljajo drugi, sem se zavedala, kako mrzlo je v resnici.
Fuzbal nas ni grel. In fuzbala smo si želeli.
Strokovnjakom tudi tokrat prepuščam analize in vse storjene napake in vse kar je šlo narobe. V resnici sem glede strokovnega znanja o nogometu tako daleč, kot smo oddaljeni od vsega zaradi preteklosti, pričakovanj, želja in tega kdo smo.
Navajeni uspehov, navajeni lovorik smo zdaj nekje, kjer si ne želimo biti in zadeva je bolj žalostna kot se zdi.
Od Maribora se pričakuje da mora in ne da je fajn. Od Maribora se zahteva in ne predvideva.
Da sem sploh zbrala pogum za ta blog je tudi moja osebna zmaga. Ker težko pišem po takšnih tekmah in še težje o tem berem in poslušam. Nekaj mazohista je v meni. Nekaj komentarjev sem prebrala in kakšno razpravo ali podcast zagotovo bom poslušala. Da se spomnim, da jaz vendarle nisem taka.
V živo vam znam v obraz povedat resnico, na spletu se umikam od debat. Ne sodelujem v vojni z drugimi in njihovo mnenje je odraz njih samih.
Želim si, da bi bilo drugače in sanjačica v meni nikoli ne bo obupala.
Doživela sem dna in doživela sem vrhove.
Moje delo me je naučilo, da od stare slave ne morem živeti, zato se vsakič znova vstanem z novim zagonom in novim učenjem.
Življenje mi je dalo številne popravne izpite in trudim se, da bi mi šlo bolje.
Diploma mi je nekoč dala izobrazbo, a ne znanja.
Če imate pralni stroj in z njim ne znate upravljati, boste verjetno cote prali pač na roke ali poprosili nekoga za pomoč.
Če boste želeli skuhat kosilo in impresionirat prijatelje, pa dalje kot do skuhanega čaja ne znate, potem je verjetno fajn, da se spravite na noge in najdete rešitev.
Takšno je življenje. A brez pralnega stroja ne bo opranih cot s strojem in brez hrane boste težko kaj skuhali.
Ne vem kaj naj si o vsem mislim kot le-to, da je izjemno boleče, skrajno potrto in predvsem super fajn za tiste, ki nas ne marajo.
A veste kaj mi je pomembno?
Mi, ki vztrajamo. Ki se vozimo več kot uro na fuzbal. Tisti, ki si želimo in tisti, ki ne obupamo. Pomembni ste mi tisti, ki ste v moj svet prišli zaradi fuzbala in ostali zaradi neizmernega prijateljstva.
Nogomet mi je dal več kot samo šport. Dobila sem zgodbo, ki jo bom morda nekega dne napisala v kakšno knjigo. Ali pa jo bo napisal nekdo drug.
V življenju se stvari spreminjajo. Dokler ostajamo na mestu verjetno ne bo nič drugače. A dokler vztrajamo in si želimo, je upanje in moč.
V tem trenutku ne vem kam gremo. Ampak včeraj sem varno prišla domov. Danes sem varno prišla domov. Upam, da bom tudi jutri.
Življenje jemljem s koraki previdnosti. Še vedno se kdaj skoraj zaletim v prometni znak in tisto drevo še nikoli ni stalo tam kjer stoji že desetletja. Vendar se zavedam, da sem sama spremenila življenje tisti dan, ko sem se nehala zgovarjat na druge, na vreme, na bolečine in na smisle jutra ali dneva.
Nikomur nimam pravice sodit. In nikomur nimam pravice biti učiteljica življenja. Vsak sam mora po tej poti in spoznati, da je življenje sestavljeno iz bitk, ki so samo njihove.
Samo želim si, da bi to bilo dno, da bi znova šli na vrh.
In ja, ko ob porazih spoznam lica ljudi in ob zmagah so vsi, ki jih nikoli ni.
Čez šest dni gremo še na eno težjih gostovanj. Tako rada imam ta klub, da bom vse naredila, da bom tam. In samo želim si lahko, da od posameznika ne bo odvisna tekma enajstih igralcev.
Življenju podarite svojo iskrenost.
Najdite svojo luč in jo prižgite.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić