Zdi se kot privid nekje v daljavi pozabljene sence junakov, ki so odšli.
Mi smo, kot plavajoča reka prišli tiho, a se spremenili v divjo vodo, ki je postala jezero.
Na gladini sem mirna. Po moji srčnosti se sprehajajo želja, ljubezen in pogum.
Zdi se, kot bi želeli, da postanem orkan ali plamen davno pozabljenega vulkana.
Nekje na razpotju vseh idealov stojim, ker sem obstala.
Ni mi žal. Da sem prišla. Ostajam. In da nimam namena nikamor iti.
Stavek: » Ti nimaš otrok in ne razumeš,« bi mi, če bi mi vsak izrečen prinesel euro, v moj nahrbtnik prinesel milijone.
Nimam otrok. Znam pa biti človek. In znam biti to kar sem. Spraskana od življenja. Pretepena od laži. Opečena od upanja. Brazgotinasta od spominov.
Kričim tam, kjer želim kričati. In nemo strmim, ko ne želim nekomu povzročiti gorja, ki se kot vrtinec razrašča v meni.
Kljub vsem svojim kontradiktornostim sledim temu, kar želim, da bi se nekdo naučil.
Pasti. Vstati. Se pobrati.
In biti iskren. Do sebe. Do drugih. Do življenja.
Brez grdih besed. Brez žalitev. Brez praznih obljub.
Brutalen je lahko ta svet, kjer je toliko sovraštva za stvari, ki jih ne razumemo.
Gledajoč oblak se sprašujem, če smo pozabili kako biti ljudje v trenutkih, ko življenje postane »pre«. Torej preveč. Ali premalo.
Vsak breme svoje nosi sam. In če so čevlji pretesni, boli. In če je dres pretežek, je morda napačen.
Lendava mi je s svojo srčnostjo še enkrat znova pokazala, da je prvo ligo sprejela z odprtimi rokami. In v objem bi rada stisnila konec te dolge sezone. Ki se bo, kako ironično, za ekipo Nafte končala prav v hramu slovenskega nogometa.
Stiski rok in prijazne besede so me spomnile na trenutke, ko je bilo vse še tako bolj preprosto, kot ni bilo včeraj.
Ko je Soudani zadel pred svojimi navijači.
In tudi Aleks je zadel. Pred tistimi, ki jim je še leto dni nazaj rekel točno to.
Koliko veljaš ko se vse konča in za teboj ostane samo ime na dresu?
Življenje prinaša zmeraj znova nove in nove izzive. In včeraj je bil še eden od njih.
Včasih te kaj posadi na stol, včasih kje okameniš, včasih kje še eno uro zabluziš in končaš pri napisu mesta.
In samo včasih si drzneš upati in še naprej si boš to upal.
Pogled proti mizi. In besede obupa. Misli izgubljenih. Želje garačev.
Ne obrnite hrbta ko je težko. Morda bi bilo prav, da se spomnite, da tudi drugi niso obupali nad vami, pa bi morda lahko.
Ljubezen.
Ne vztrajam, ker želim. Vztrajam, ker je to del mene. Bilo. Je. Bo. In nikamor ne gre.
Ne gledam lestvice in ne štejem golov. Edino ofsajdi me tu pa tam šokirajo.
In to, da mladi so slabi, samo bi bilo vseeno fajn, da igrajo mladi in da so naši.
Aja, kontradiktornost. Prevečkrat glasna in premalo premišljena.
Puščam tistim, ki ne bodo razumeli teh vrstic, da so ta oblak pred mano.
Jaz grem k mavrici. Pa sonce kmalu pride.
Enkrat ne boli več. Ampak ko ne bo več bolelo vedite, da bom dobro vedela kdo je stal ob meni, ko mi je, tako kot danes, srce paralo na pol.
Življenju podarite svojo iskrenost.
Ne štejem kilometrov. Samo spomine.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić