Prave besede najt ob tej mojstrovini, ki smo ji bili priči minuli večer v Dvorani Tabor, je težje, kot boste verjetno pričakovali.
Verjetno si boste mislili, da ta blog pišem z levo roko, z nič predolgimi nohti in absolutno vedno predolgim jezikom.
Uf, bi mi verjeli, da sem 33 fotografij prej izbrala, kot bom spravila skupaj tekst, ki bi govoril o tej tekmi, ki je v življenju nikoli ne bom pozabila.
Odbojkarji Maribora so danes ekipi Salonita dali lekcijo. Na tribunah, na igrišču. Pa še hrane je bilo toliko, da spet lahko jutri popoldan vsi štartamo na Piramido, da nam bodo še cote prav.
Najprej bi rada rekla Hvala. Hvala, z veliko. Hvala trenerju Velikemu, g. Sebastjanu. Slavljencu tega tedna, ki iz teh fantov vleče ven najboljše v njih. Jih pomirja, ko jih zanese, ki jih objema, ko čutijo krivico. Ki jih žene v uspehe in vanje verjame od dne, ko sta skupaj s pomočnikom g. Alenom rekla, da bodo najboljši.
Trenutna lestvica kaže drugo mesto. Veličastno mesto na lestvici prve lige v odbojki.
V domači dvorani so suvereno, kot da so na treningu, premagali sloviti in zelo renomiran klub iz Kanala.
Rezultat je nor, kot je bila ekipa, ki se je prva dva niza šla mačka z mišjo, v tretjem pa so kljub živčni vojni, tekmo zmagali.
Ko sem nekaj mesecev nazaj dobila vabilo, da jih pridem pogledat, si nisem mislila, da bom prišla 16. februarja na tekmo, ki jo bom celo pogledala stoje. Tekmo, kjer sem si vsak niz ogledala tako, da sem imela fante čim bližje, da ne bom motila drugih navijačev, ter da bom naredila nekaj, kar nisem še nikoli. V žepu telefon in raglja, v roki fotoaparat. Kaj, vmes sem pojedla še šmorn in spila kozarec soka.
Tadej je s fanti norel s sodi, pod njimi pa še izjemni bobnarski mojster.
Skoraj 1000 ljudi je imelo čemu zaploskat, bili so lahko izjemno ponosni, da so si večer rezervirali za mariborske mojstre odbojke. Mlade, ki so naj tej tekmi ugotovili, da lažje premagajo Salonit, kot Hoče, kjer so pokazali, da jih na njihovi poti ne bo ustavil nihče, razen če se bodo sami tak odločili.
Veliko sem zadnje tedne spraševala, poslušala in se učila o moški odbojki.
Klanjam se vam. Za vsak trening, za vsako prilagajanje življenja, za vsako kapljo znoja, za vsako garanje, ki se nikjer ne konča.
Fantje, ne vem kak drugače naj napišem kot naš tipični štajerski stavek… »Kaj si ti ja nor malo!«
Ponosna sem. Počutila sem se kot tiste noči, večere, ko je moj nogometni Maribor postal prvak, šel v Ligo Evropo, Ligo prvakov. Počutila sem se, kot da pred mano stojijo najboljši odbojkarji, o katerem bo svet še veliko vedel.
Ostanite skromni, veselite se vsake točke, kot se zdaj. Ob zmagi ponorite kot ste danes in odidite vsak po svoje se veselit, ker vam ni nič jasno kaki dosežek je ena taka tekma.
Ostanite tako izjemni, garaški in preprosti.
Prosim, dovolite si bit noro ponosni, dovolite si, da se pohvalite…igramo za OK Maribor…in blesavo dobri smo!
Vsak niz sem gledala na drugem koncu, želela sem drugačno izkušnjo športne prireditve. Hvala vsem, ki ste mi prinašali čudovite poglede, ki so povedali več kot tisoč besed.
Bravo navijači za navijanje, Tadej z ekipo za noro bobnanje.
In g. Možič, prosim, ampak prosim…nikoli se ne spremenite. Nikoli ne izpustite več tega mikrofona. Prosim in rotim vas…ostanite tako zabaven, pristen, iskren. Z dodatkom izjemnega znanja odbojke. Ki je v vašem glasu najbolj pomembna stvar na svetu.
Če me je kdo gledal ko sem kje stala si je mislo da sem verjetno kaj napačnega pojedla, ker sem se smejala, kot da bi mi kdo zobe pojedel.
Veselim se »Možičkov« kot sem poimenovala vaše nepozabne izraze, vaše besede, ki so za zgodovino.
Kot ta tekma.
Hvala celotni organizacijski ekipi, hvala za nagrado Energije plus, hvala vsem, ki delate ta mozaik, to sestavljanko tako zelo popolno.
Vztrajajte še naprej v takšni sinergiji.
Hvala vsakemu sponzorju posebej, ki verjame v te fante, starše, ki nikoli niste obupali nad njimi. Zdaj si zaslužijo največji aplavz. Bodite ponosni nanje.
Pred njimi bo še ogromno vijol’čne preproge.
Zagotovo še padci, a zdaj ni čas za to. Zdaj ujemite svoje trenutke pod žarometi, nasmehnite se novinarjem, ki delajo z vami intervjuje, bodite to kar ste in še naprej se vsake točke veselite kot se prve. Ta vrlina je nekaj najlepšega kar sem kdaj videla.
Počasi je čas, da končam za danes. Naslednjo soboto bom po tekmi v Ljudskem vrtu navijala za vas, ko boste svoje dlani mladosti postavili na preizkušnjo na gostovanju.
Uživajte vsi skupaj. Vsi, ki me berete pa le še en velik…HVALA.
Za vse vaše vzpodbudne besede o blogih, za vse vaše misli, ki mi jih pošljite.
Vesela bom vedno znova novih.
Vedno znova mi pokažete, kako velik smisel so te vrstice in v čast mi je, da sem lahko vaša navijačica.
Upam, da bom lahko z vsemi vami kdaj naredila skupno fotografijo, ki jo bom dala pol v en poseben album in na njej bodo vaši avtogrami.
Ker bom nekega dne, ko bom stara in še bolj tečna, lahko razlagala svojim prijateljem, da sem bila del te izjemne zgodovine.
Želim vam čudovito nedeljo. Potem pa novim zmagam naproti.
Rada vas ima.
Počohana črta, al kak je že to bilo? 🙂
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić