Čakali smo jo. In dočakali.
Rdeči prsti, zatečeni, se zdaj počasi zagrevajo in gredo pisat zgodbo prve pomladanske prvenstvene tekme v Ljudskem vrtu.
Prišli smo domov.
Oblečena kot eskim, sem nekaj časa pozdravljala prijatelje na vhodu južno vzhodne ploščadi, al kak bi se izrazila.
Šli smo gor, potem pa smo bili prijateljev znova in znova veseli.
Sedla sem na tribuno, v pričakovanju, veselem pričakovanju ene krasne tekme.
V meni je verjetno bolj vrelo, kot bi si mislila, zavedala pa sem se, da je pred nami ena zelo zahtevna, težka in nič kaj preprosta tekma.
Murini navijači na desni so pokazali kako mora zgledat sever. Nasmejan, poln pesmi, energije, veselja, zabave. S par kratkimi izjemami, so svoje delo opravili z odliko.
Čestitke. Kaj takega v svoji navijaški zgodovini na domači tekmi nisem še nikoli videla.
Tribune najlepšega stadiona na svetu so bile polne, ljudje prijazni. Seveda je bil vidno preglasen naš prijatelj za mano, ampak na koncu človek postane samo še navijač.
Bila je tekma, ko smo gol dobili, tudi dal ga je Kapetan. Prvič sem, čisto slučajno, ob gledanju nacionalke, videla ali je veljaven, ali ne. Tudi tokrat bom odgovor prepustila vam, sama sem si svoje mnenje o tem tako ali tako že ustvarila.
Današnja zgodba ima par krasnih poglavij, z enim samim pravim naslovom…remi je čisto pošten in zaslužen.
Hvala vsem 10.600 gledalcem, ki ste prišli. Na tekmo v Ljudski vrt. Podpret domače ali goste. Ni važno. Hvala, ker ste prišli.
Hvala, ker ste na ta hladen pozen popoldan navijali za svoj klub, za svoje srce in vanj verjeli do konca.
Prepričana sem, da ste si vsi želeli, da bi zmagal točno vaš klub.
In jaz sem v svojega verjela do zadnje sekunde.
Današnja tekma je pokazala, da je prva res zmeraj najtežja. Sploh, če je doma.
Pokazala je, da pravila niso za vsa enaka. Pa ne gledat samo kje je kaka črta, kaj je točno »ofsajd,« ampak tudi ko se gre za to kaj se tretira kot prekršek in kaj prekršek točno je.
Bila je to tekma, ko smo videli smer te pomladi in vidi se kaj imamo in se moramo še naučiti.
Številni naši igralci so pokazali izjemno znanje in čestitke za to.
Kenan je v vratih pokazal, da bo prihodnost v njegovih rokah in da ga čaka še izjemna prihodnost.
Ne morem mimo našega Matkota in dela, ki ga je opravil. Čestitke.
Bila je to tudi tekma, ko smo srečali toliko čudovitih, izjemnih prijateljev in zelo mi je žal, da nisem vseh vas, katere sem upala, da vas bom.
Preden končam gre čestitka njemu. Izjemno mu privoščim in srca čestitam. Saša Ivković je postal novi vijol’čni bojevnik. Moj glas je sicer dobil še eden izjemen nogometaš, ki pa je tekmo končal že v prvem polčasu in upam da bo vse ok.
Lepe misli pošiljam še Ilki in upam, da bo kmalu vse dobro, čestitke Timu in še našemu Filipu, pa verjamem v zmago naših rokometašev in odbojkarjev (slednji so tekmo dobili še preden sem objavila blog).
Hvala za krasno prvo tekmo pomladi, hvala sosedu na tribuni za njegovo simpatično gesto ob polčasu. Kdo bi si mislil, da bom kdaj kaj takega doživela. Hvala za to. Se mi je zdelo zelo zabavno.
Gospod pred mano pa je tak izjemen. Gospod z izjemno zgodbo, ki me vedno navdihne. Komaj pride, kljub zdravstvenim težavam ga pripelje vnuk. Z berglo in koco. In navija. Koliko lahko. Meni je za vzor in preprosto tribuna ne bi bila enaka brez njega.
Drugače pa…bila je to tekma, ko moramo bit hvaležni za točko in ne objokovat tri. Bila je to tekma, ko sem se spraševala o znanju zemljepisa, hkrati pa sem ugotovila, da je včasih boljše bit tiho kot pa kvasit neumnosti ali kogarkoli užalit.
Tako…zdaj pa počasi naložim fotografije in se veselim novih tekem.
V petek navijamo na odbojkarje, v nedeljo se vidimo v Kidričevem. Vesela bom, če nas bo lepa številka in da bomo skupaj točko, po tri točke…korakali do 15 zvezdice.
Hvala prijatelji…se vidimo. Ponosna sem, da sem del vijol’čne familije. Hvala vsem, ki sem vas kljub mrazu ujela še po tekmi na severu. Verjamem da nas bo tudi tam iz tekme v tekmo več.
Rada vas ima.
Deklina, ki ste jo zjutraj brali na Mariborinfo.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić