Dežne kapljice so me spremljale zadnjih nekaj kilometrov do doma…skoraj prazna cesta…samo jaz in moj najljubši cd…
Ko sem odšla od doma, je dobro kazalo…samo zmagat bo treba v Celju.
Ko sem prišla do prijateljev, so Domžale že zmagale. Samo tri pike in naslov je naš.
Dež, ki so nam ga tak napovedovali je odšel…mi pa smo na tribuni čakali na tako pričakovano tekmo.
Pa smo dolgo čakali…čeprav smo gol prejeli res že zgodaj.
Pol pa se je odprlo. Kot da bi se vsipala vijol’čna nevihta se je vsipalo. Prvi gol, drugi gol in pol še tretji…
Kot da bi vse zavore spustile so padali goli…Jasmin, Jan in Dino.
Priznam, pojma nimam kdo je zadel, še dobro da imamo najboljšo spletno stran, kjer preberem in najdem informacije, ki jih nucam.
Evforija ob teh golih je bila res nora. Bilo je vse skup tak noro.
Bilo pa je jasno eno…ko zabijemo enega, bomo še dva in zmaga gre domu.
Naslov gre domu!
In naslov so…fantje, ki ste jih lahko slišali še daleč naokoli…pripeljali domov. Na čelu busa, z mikrofonom…Martin.
Ko sem se nekaj minut za njimi pripeljala do parkirišča je bil njihov glas balzam za dušo…poslušala sem jih sredi ulice, mahala, ko so vozili mimo. Ne vem če so me videli…niti jaz ne vem komu vsem sem mahala…njihovo veselje, to pristno, iskreno veselje je bilo tako zelo nalezljivo…bilo je res…izjemno.
Gledali smo težko tekmo in hvaležna sem Nataši in Niku, da smo šli na eno najbolj nepozabnih tekem v zgodovini, predvsem pa Celju.
Bil je magičen večer.
V vseh pogledih smo potrebovali samo nekaj minut…da se je zgodila tako želena pravljica. Tako zelo smo si to želeli, da je že bolelo.
Koliko šimfanja skozi polčas, provokacije z druge strani…ta tekma je imela vse možno. Še Viole pod streho, končno…na severu.
Bil je to večer, ko se ga bom spominjala kot večer, ko sem po tekmi stala pri ograji, dajala petke skozi tiste mreže…ko sem objela nekaj bojevnikov, ko sem mahala, ploskala, čestitala…se veselila.
Ne dojamem, res ne dojamem. Ta želja, da ljubezen je tako velika in tako neopisljiva.
Sedim tu pred računalnikom, s svojimi mislimi…in ne vem kaj naj vam rečem. Ker sem tak ganjena, tak sem ponosna na vas. Tako izjemni ste. Tako veličastni.
V soboto vas je toliko ljudi odpikalo, na tribuni včeraj sem slišala od Brunšvika do vseh možnih žaljivk.
A na koncu je bilo pomembno samo kdo bo čigav dres dobil.
Meni pa je bilo važno, da imajo moje srce.
Kako lepo je bilo videt te neizmerno srečne fante, ki so prihajali proti busi. Kako lepo je bilo slišati to veselje, to radost. Tako lepo je bilo biti del te zgodbe.
Hvala fantje, ker ste se borili do konca in zmagali to noro bitko. Ne, tokrat je tri kroge pred koncem vaša že vojna.
Ponosna sem na vas in zelo mi je žal, ker ne znam opisat te neizmerne sreče.
Vredno se bo čez par ur vstat in naredit stvari, ki jih drugače ne bi bilo treba. Vredno bo, ker bo noč kratka…vredno bo. Vsako sekundo.
Bila je res dolga in težka sezona. To je moja 32. tekma v sezoni v živo. Igrali smo 33. krog.
V desetih letih smo toliko lepega doživeli, a toliko smo skupaj jokali in se tolažili.
Vse to, se zdi, se je utrnilo v eno krasno zgodbo. Vijol’čno zgodbo.
Darilo ob rojstnem dnevu našega zlatega predsednika g. Cotarja in našega najboljšega pevca med izjemnimi kamermani, Marijota.
Kako lepo je bit to noč navijač Maribora sploh po tem kaj vse sem dobila servirano po sobotnem večeru. Pa se nisem dala. Jaz sem še naprej verjela. Jaz sem še naprej spoštovala in cenila te fante.
Hvala vsem po koloni od prvega do zadnjega.
Tako prisrčno je bilo to vse videt in zdaj, ko grem izbrat slike, upam da bom našla par krasnih skozi moje oči te minule šampionske tekme v Celju.
Če kaj, zagotovo nisem pričakovala da bomo tukaj prvaki, saj ponavadi ne gre po takšnem scenariju. A bilo mi je čisto prav tak.
Vse kar je namenjeno se preprosto bo zgodilo.
Kaj naj še rečem…sem navijačica najboljšega nogometnega kluba na svetu in to je moja lenta. Sem srčna in predana in to je moja nagrada. Vijol’čna kri za vse ljudi osmič bo septembra in priprave so v polnem teku.
Toliko lepega prihaja in ponosna in vesela sem za vse, kar te naše zgodbe prinašajo.
Kjerkoli že slavite…na zdravje…in kjerkoli ste ponosni na te fante…hvala, ker ste. In ste verjeli z nami.
Življenje je tako zelo lepo, če verjamete vase in vam je čisto vseeno kaj si o tem mislijo drugi.
Pa hvala vsem nam sedmim, ki smo pred busom tako zvesto ploskali in navijali. Ponosna sem na nas.
Bojevniki…imejte nepozabno noč.
Rada vas imam.
Ponosna do višin in še naprej.
MalaMo. :*
P.s. Mrzlo je bilo, kak je bilo mrzlo…samo ko je v srcu toplo…ko je v srcu tak fejst toplo…uf, noro!
Foto: Dejan Laketić