Udarci nemoči

Če ni prav, pač ni prav. In minuli večer marsikaj ni bilo prav. Pošteno si priznajmo, da ne želimo cirkusa.

Ne želimo, da nekdo izstopa, ampak si želimo, da je končno, po vseh teh letih, nekaj pošteno.

In o poštenosti ni bilo včeraj ne duha ne sluha.
Tekma, ki se je razvila v veliko farso, bi se v vseh pogledih morala končati drugače.

Predvsem za Kenana.

Me je pa včerajšnji večer naučil, da je na koncu dneva pomembna samo lojalnost, spoštovanje in odnos do sočloveka.

»Ajde brate,« in podobni vzkliki vzpodbude, tolažba in nesebična pomoč prijatelju, ki je nezavesten obležal na zelenici…velik poklon Špiro, velik poklon ekipa.

Včeraj se pokazali, da vijol’čna družina gara za zmago in drži skupaj tudi ko boli.

Gol iz sedme minute je na koncu bil edini regularen. In bil je Jasminov.

Drugi Jasmin je moral prit reševat situacijo že hitro, saj je bilo jasno, da v takem stanju Kenan tekme ne bo mogel nadaljevali. Kri, njegov boleč pogled…srce se lomi na pol.

Vendar je bila tekma v nadaljevanju ena sama drama, komedija, cirkus in vse kar spada zraven.

Tekmo smo, po vseh jalovih poskusih nasprotnika, spravili do srečnega konca.

Konca, ki bi lahko bil čisto drugačen. Konca, ki ga ni dočakal domač trener in konca, kjer so se kartoni delili kot bonboni. V čisto neprimernih in nepotrebnih trenutkih.

V čisto neprimernih in nepotrebnih trenutkih.

Tekma je bila v osnovi res razburljiva, močna, zahtevna. Moti me, ko piše, da smo igrali z zadnjimi na lestvici in bi morali igrali bolje.

Zanimivo, da nihče ni pogledal, da so to Domžale in da z Domžalami v življenju nisem videla lahke tekme. Nikoli. Kot da je merilo na lestvici tisto, ki določa kak bo kdo igral.

Ko smo nekaj čez 23h šli domov…ko se je trava že popravljala, luči ugasnile, ko smo že nekje na poti doma ugotavljali kako in kaj naprej, sem vedela, da bom ta blog pisala zjutraj, saj me vendarle te dni čakajo najlepši, a tudi zelo zahtevni dnevi.

Preden končam ta krajši blog…

Vse najboljše očetu enega največjih talentov kar jih imamo. Upam da je čestitka skozi šipo uspela in da smo vam pričakali nasmeh na obraz.

Ter vse najboljše care Rulo. Ker si, kdo si. Ker si izjemen, srčen, prijazen. Ker si dober človek. Vedno bil in vedno boš. Ker me maš rad, jaz pa tebe in ker sem srečna, ko si srečen. Ostani zdrav in uživaj te kratke počitnice v krogu vseh tistih, ki te najbolj pogrešajo.

Kenan, lepo si odpočij. Zdaj je pomembno da se vrneš še boljši in močnejši. Hvaležna, da niso poškodbe takšne, kot je bilo videti na prvi pogled. Mislimo nate in ti želimo najboljše tega sveta.

Ob koncu pa le še moje zadnje vabilo v blogu. Sreda. Naša sreda bo to. Pod vzhodno tribuno pride krvodajalski bus, ogromna ekipa ljudi, ki bo del osme zgodbe krvodajalske akcije Vijol’čna kri za vse ljudi. Začnemo točno ob osmih.

Do takrat pa…zdravo jejte, dosti pijte vode…in zjutraj preden pridete le nekaj nemastnega pojejte. Se vidimo.

Rada vas ima.

V pričakovanju velikega dogodka.
MalaMo. :*