Dotik žameta

Na dnu srca je toliko besed. Na dnu srca je toliko upanja. Zmeraj znova pa na vrhu samo ljubezen.

In ko pospešim korak, da ne ulovim kapelj, ko pohitim da ujamem košček Kalvarije in se oprimem bunde, ker nisem več prepričana ali me bo zeblo ali mi bo vroče ali pa nekje vmes se zavem, da je to predzadnja tekma doma v tej sezoni.

Na bbju se sparkiram. Opazujem zahod, ki postaja prekrasen in uživam, ko gledam prekrasne stole, ki počasi dobivajo nov dom.

Rožice vsaka na svoji strani, toliko prijateljskih vezi, toliko krasnih obrazov. Dom prvakov. Kraj, kjer se je uresničilo toliko krasnih sanj.

Nekje slišim svoj glas. Zlati glas, ki ga že tako dolgo nisem videla. Lepo je, ker se vsaj tukaj kdaj pa kdaj le uspemo srečati.

Čas tako hitro mine, prvi gol pade zgodaj, penal končuje prvi polčas.

Današnja tekma ima med strelci eno ime in dva strelca. Jan-a sta bila tista, ki nista samo zadela zmagovalne gole, ampak podpisala eno krasno darilo za enega krasnega dojenčka, njunega soimenjaka.

Tekma mi je delovala zelo mirna. Al pa sem bila jaz danes končno mirna, čeprav moj dan zagotovo ni bil miren.

In bila sem sproščena, na trenutek s kupi vprašanj, drugače pa tekma, ki se mi je tako zelo hitro končala in zmaga, ki je suvereno ostala doma.

Lepo je bilo gledat voljo, željo, borbo. Predvsem pa sem bila navdušena nad mladimi. Tako na eni, kot na drugi strani.

Slovenski nogomet ima toliko brcaškega materiala. Bravo fantje, navdušujete in res vas je lepo gledat.

Prihodnost je videt dobro.

Po tekmi obstanem in naredim par skrivnostnih fotografij, potem pa sem navdušena, ko vidim dve vrtnici, ki sta nekoč nosili vijol’čni dres. Res vaju je lepo videt in tako lepo je, ker sta. Želim vama uspešno nadaljevanje kariere in naj bo najlepša možna.

In draga moja Gorica. Žal mi je. Ker to sezono nisem bila niti enkrat na gostovanju, zato pridem kaj okrog na izlet. Žal mi je, ker vas znova čaka druga liga. Pogrešala vas bom. Vrnite se močnejši in boljši. Veseli vas bomo in vse dobro vsem.

Bila je to tekma, ko me je dajala nostalgija, toliko spominov, trenutkov dotikov preteklosti, ki so se zlili v sedanjosti, bila je to tekma, ko sem razmišljala kaj prihaja, kam gremo in kakšen bo ta negotov čas, ki je pred nami.

Ponosna sem na vse, ki ustvarjate te krasne zgodbe in vse pogumne ljudi, ki v sebi nosite ljubezen, upanje in srečo za druge.

Vijol’čna je ljubezen večna in prepričana sem, da bomo čez teden dočakali to kar tako dolgo že čakamo.

Ta sezona je res posebna. Unikatna. Drugačna.

Naučila me je toliko organiziranosti, potrpežljivosti in predvsem spoštovanja.

Ponosna sem, da sem navijačica največjega slovenskega nogometna kluba in to bo večno.

Ene stvari se pač ne da kupiti, da se jih pa čutiti, da se jih ljubiti in da se jih spoštovali v vseh letnih časih, oblikah in končnih rezultatih.

Lepo je, ker ste.

Rada vas ima.

S totega konca.
MalaMo. :*