Prvi po prvi za prvo in njegov prvi

To je prvi blog po prvi tekmi sezone za prvo zmago in ja, njegov prvi. Nino Žugelj.

In ja, uspešno in z zmago smo končali to soparno, vročo in zelo zahtevno prvo tekmo v kvalifikacijah za konferenčno ligo.

Pa ne bomo več jedli belgijskih vafljev. To danes s piščalko je bilo za dobre nogometne analitike. Nerazumljivo in predvsem je jemalo besede. Kaj boš pa rekel, če nihče ne razume?

Bil je krasen večer, prijatelji smo se po celi večnosti spet srečali na južni ploščadi, se našli na vzhodu in dolgo čvekali na severu. Končno, končno smo bili skupaj.

Ljudje so bili veseli, otroci so se fotografirali, navijači so se smejali, se družili, spili pivo ali dve. Na tribuni si slišal svoje ime in pomahal. Dobrodošli doma, dragi prijatelji. Lepo vas je bilo videti.

Hvala ekipa za čudovito premiero. Hvala za željo, borbo, energijo. Hvala za mladost, za norost, hvala za ideje. Hvala za nov začetek. Hvala za aplavz. Hvala za izjemno odgovornost in predvsem hvala, ker ste se borili od prve do zadnje plus pet sekunde.

Jaz sem tak ponosna na vas. Tako srečna, da ste skupaj izkušnje z mladostjo. Tako lepo je, ker vam je videti v nogah kako zelo si želite in res imate radi vijol’čni dres.

Dobrodošli novinci, kako sem vesela, da ste z nami, kako lepo je, ker vem, da bomo skupaj naredili krasno zgodbo. In zavedam se, da vse potrebuje svoj čas in jaz verjamem v vaš čas, v vaš zagon.

In danes oziroma zdaj že včeraj ste pokazali da lahko računamo na vas. Ne zamerimo vam začetne treme in nepotrebnih napak, ker jih boste uspešno reševali v prihodnosti.

Vem, vem da je pred vami krasna pot.

Verjamem v vaše korake in zaupam vašim potezam. Veselim se vaših poklonov in ne bom jezna, ko boste kaj naredili čisto mimo.

Vem in prepričana sem, da vam bodo prišli prav uspehi preteklosti in tudi neuspehi prihodnosti. Za novo krasno zgodbo, ki prihaja. In vem da bo dobra. In vem da bo uspešna.

Lepo vas je bilo gledati. Ponosna sem na vas. Sploh ne znam povedat kak.

Zelo odločno ste prenesli vse krivice in se borili s temi »vaflji.«

Noč bo kratka, a budna sem, kot že dolgo ne ob taki uri.

A bilo je vredno. Malo počakat, dosti počvekat in na koncu naredit še krasno fotografijo. S talentom. Ki ga preprosto spoštujem in občudujem. Ime mu je Vid in nosi številko 42. Taki talent se ne rodi vsak dan in prosim zaploskajte mu in verjemite vanj. Ker je eden tistih, o katerih bo svet še veliko povedal. In govoril. Fejst na glas.

Vidimo se kmalu. Do takrat pa še naprej garajte. Vredno bo. Vsake sekunde. Vsakega trenutka. Kaj je na koncu poti in cilj vedo vaši predhodniki. In če pozabite, vprašajte kapetana.

Kako sladke kratke bodo te sanje.

Hvaležna in še enkrat hvaležna za vse.

Rada vas ima.

Mojca mi je še zmeraj ime.

MalaMo. :*