Ko je ploskal med njimi sem imela cmok v grlu. Ko sem v krasni sobici poslušala njegovo izjavo po tekmi skupaj z nasprotnim trenerjem sem morala paziti, da nisem spustila solze.
G. Karanović, vi ste sinonim za hvaležnost, skromnost in delovnost.
Poklon za zmago sredi nedeljskega kosila in aplavz za zasluženo zmago Na zmeraj neugodnem gostovanju v Šiški.
Šiška. Kraj kjer se je leta 2009 začela moja vsestranska navijaška pot. Samo na eno gostovanje grem z navijači, da vidim kak je. Še zobozdravnika sem si premaknila. Ni se dobro izšlo. Igral je Interblock. Potem je tam gostovala še ena od obeh Olimpij, danes znova na ŽAK-u Bravo.
Težko in zahtevno gostovanje sta vsak s svojim golom odločila Ognjen (ali Ognjeni po naše) in Žan. Dva velika talenta. En že izkušen maček, drugi pa mlad mačkon, ki se od izkušenega mačka šele uči. In če smo že pri mačkah. To je bilo res zelo po mačje zmagovalno.
Prišli so in vzeli kar so želeli. Nasprotnik se je res trudil izenačiti, potem pa je dobil še enega. Marsikaj bi se lahko zgodilo, na koncu pa smo se iskreno in iz srca veselili še ene zmage in novih točk, ki prinašajo ogromno miru, veliko samozavesti in predvsem veliko poštenosti na mesta, ki nam pripadajo.
Šiška že od nekdaj spada za zelo krasno gostovanje, kjer je prijaznost nekaj kar se vidi od daleč. Njihova dobra volja, prijaznost in hudomušnost sta nalezljiva, profesionalnost pa je tudi večja od številnih večjih in izkušenejših klubov.
Tekma je minila res hitro, bila je tudi res v terminu ko je večina pri mizi sedela. Saj mi smo tudi, samo na stadionu. Nenavadno je, da blog končujem v času, ko se bom večino naslednjih tekem šele spravljala proti stadionu. Ampak res se ne smem pritoževati, čeprav imam tudi jaz, kot vsak drug, svoj idealen termin za tekmo. In to ni 13.30 ali 20.15. Vendar kar ne morem spremeniti preprosto sprejemam in sem hvaležna za vse kar doživljam, koga spoznavam in kje sem.
V vseh teh letih sem spoznala res krasne in čudovite prijatelje s strani športa tako na strani novinarjev, kot strani funkcionarjev in izjemnih igralcev. Ne morem mimo njihovih krasnih staršev, ki so skozi leta ostali meni zelo ljubi ljudje in s številnimi ohranjam doživljenjske stike in stkana prijateljstva, ki me osrečujejo in mi dajejo ogromno pozitivne energije in ljubezni.
Če sem se kaj naučila, sem se to, da je življenje res bitka. Da niso vedno vsi pošteni. In da eni pač nikoli ne bodo igrali pošteno. A za vsakega je nekje nekaj trdega (ali mehkega), ki poskrbi, da včasih ustavi kaj predolgega za predolgo senzacionalnost.
Prijazna hvala za čudovit čas moji današnji družbi, strpnim voznikom na delno zaprti avtocesti in hvala vsem, ki želite, da ostanem v zgodbi, ki jo pišem.
Tudi danes se je na tekmo od daleč pripeljal en krasen fant, ki mi je, kljub svoji mladosti pokazal, da so ovire in časovne poti samo v glavi.
In preden končam le še želja, da ostanete zvesti sami sebi in se nikoli ne predate.
Dragi prijatelj Tadej, ki se znova dotikaš življenja skozi okna bolnišniških sob…vrni se kmalu…na kraj kjer si doma. Pozdravi vse kar potrebuje zdravo…mi pa te bomo čakali, da te peljemo v City park…in še višje.
Ker v teh dneh ogromno ljudi trpi tudi zaradi dihalnih in drugih stisk…niste sami, imate to in ni ure, ko nisem dosegljiva za vaša velika srca.
Na snidenje prijatelji in pazite nase in vam ljube.
Rada vas ima.
Tista jutranja polita kava je že vedela…
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić