Včerajšnja tekma me je malo ruknila. Me spomnila. Me opomnila.
Kako lepo je.
Ko smo skupaj.
Ko spijemo tisto flaško (ali dve) vode. In je ne vržemo v človeka.
Spomnila me je, kako lepo je biti med prijatelji.
Kako izjemen je stisk roke izjemnim ljudem.
Kako ponosna sem, da je nekdo ponosen na mene.
Kako lepo je, ko ljudje čutijo, kot čutiš ti.
Neverjetno se mi zdi, kako ljudje ostanejo srčni tudi po neverjetno težkih bitkah.
Včeraj, na tej prelepi tekmi, kjer je bil rezultat res prijateljskega namena, sem se še bolj zavedala, kako nas NK Maribor vedno znova še bolj združi. Kako krasne ljudi imamo.
Da nimamo enega kapetana. Ampak vsaj dva.
Da je nasmeh vedno tako zelo nalezljiv.
In da sem najbolj ponosna na to, da me objamejo tako izjemni ljudje, ki so mi vzor v vseh pogledih.
Včeraj smo dolgo hodili domov.
Kaj domov, do avta za začetek.
Ampak najlepše pri tem je bilo, da je čas z ljudmi, ki jih tako občudujem, zmeraj prekratek.
Luštno je bilo. Hvala Martin, Hvala ekipa, hvala NK Rače.
Dajmo to ponovit še kdaj.
Prvaki, srečno vsem v novi sezoni.
In čeprav je včeraj igral kader, ki je igral manj na pripravljalnih tekmah, je srčnost in ljubezen videt na vsakem koraku.
Uživajte. Ko ugotovite kak je fajn, boste se še bolj fajn imeli.
In zaslužite si, da se imate najbolj fajn.
Vijol’čni dres je zmeraj darilo. Mi pa z njim.
Lepo bo. Samo verjemite v sebe in poslušajte glasove tistih, ki so najboljši.
Do srede. Ko se srečamo. Na tribunah.
Prihajamo. Domov.
Z ljubeznijo.
Nasmešek do ušeh zaradi fanta, ki gleda vloge.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić