Vse se je zavleklo. Na srečo ni bilo ne bombe, let pa varen.
Ko pristanejo na našem letališču, smo vedno hvaležni. Vijol’čna družina je prišla domov in čeprav se včeraj ni končalo po naše, smo bili ponosni.
V moldavski prestolnici smo spremljali tekmo, ki je pokazala, da imamo ekipo s karakterjem. Med tem ko smo se mi borili s sliko, spletnimi naslovi in jeziki, ki jih nismo razumeli, so fantje fajtali tekmo, ki je hitro ne bodo pozabili.
Pokazali so karakter in odnos do dresa, igre in predvsem željo, ki smo si jo tako želeli.
Gol? Nesrečen gol, ja. In ja, če bi le šlo na drugo stran. In če bi le šlo v podaljške.
Vse se zgodi z razlogom, zato mi ponosno in hvaležno zremo v prihodnost. Življenje gre naprej in hvala za večer, ko smo lahko verjeli in veselim se večerov, ko bomo prihajali polni upanja.
Hvala, ker garate in vam ni vseeno. Ker se borite, ko ni karton v betonske transparente (kdo to dovoli?), hvala, ker se borite, ko kartoni ostanejo v žepih.
Pozdrav na letališču in majhne radosti, ki prinašajo prelepe stvari čez mesec dni. Kaj, še kup prelepih trenutkih z ljudmi, ki jih tako cenimo in spoštujemo.
Pustimo ekipi, da opravi svoje delo in predvsem bodimo opora, rama in predvsem ponos vsem tistim, ki garajo za naše solze sreče in veselja.
Predvsem pa dajmo ekipi čas. Samo čas. Ker v tako kratkem času so naredili toliko čudovitih stvari, da je to že neverjetno.
Smo lahko enkrat za spremembo samo ponosni? Hvala.
Primorska nas kliče v nedeljo. Bomo spili kaj na promenadi, ne?
Z ljubeznijo.
Drugačna.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić