Gospod Radovan Karanović, iz srca, iz velikih globin srca, bi se Vam rada zahvalila, ker ste oblekli te težke obleke trenerja našega NK Maribora, rada bi se Vam zahvalila, ker ste pogumno stopili skozi velika vrata in postali Veliki, rada bi se Vam zahvalila, ker ste verjeli v zgodbo, jo pogumno peljali in čeprav se je dva kroga do konca lanske sezone zdelo, da nimamo šans, ste vi v šanse verjeli in naslov pripeljali domov. Z izjemno ekipo sta pokazali Vaš izjemen karakter, moč in čast. Pripadnost klubu. Pokazali ste kako je imeti rad NK Maribor, kot ga imamo mi. Naučili ste nas, da moramo zmeraj verjeti v zgodbe, ki jih ustvarjamo ne glede na ovire, neurja in uničljive komentatorje in komentarje. Pokazali ste nam, da lahko uspe vsak človek, če le trdo dela in gara. Bili ste inspiracija za številne mlade, mlade po srcu in predvsem nas, ki smo v Vas našli enega izjemnega človeka, s tako velikim srcem. Srečnežem, ker ima vse kar potrebuje in predvsem Velikega človeka, ker si ne dovoli vzeti svojih sanj.
Bili ste ena mala ekipa v enem. Bili ste tako eno veliko sonce, ki posije po večdnevnem dežju in bili ste mavrica, ki ste sijočega obraza gledali z ramen navijačev ob naslovu prvaka.
Čeprav se je nova sezona nadaljevala težje od pričakovanega, vsi vemo, da niste imeli ekipe, ki bi si je želeli in slovesa, ki so se zgodila, tudi niso bila tako zamenljiva, kot se je zdelo na prvi pogled. S poškodovano, raztreseno in predvsem mlado, neizkušeno ekipo s par legendami, ki so vlekle voz, ste se borili, garali in trudili. Če bi štel trud, bi bili prvi. Ker štejejo goli, se to ni zgodilo.
Hrabro ste odgovarjali na provokativna vprašanja, a se na koncu odločili, da nekateri vendarle niso vredni Vaših odgovorov. Kljub vsemu včeraj, ste se »spopadli« z največjim mlinom na veter sodobnega darila športu in pokazali kako Velik človek ste. Kljub vsem verbalnim napadom ste pokazali zakaj ste si zaslužili naslov prvaka in ime glavnega trenerja najbolj trofejnega kluba v državi.
A jezi me samo eno. Da so tiste besede na koncu zmagale. Čeprav veste kaj? Niso.
V vsakem primeru ste zmagovalec.
Mogoče jutri ne boste več prišli na trening v Ljudski vrt, a ste še vedno, ampak vedno, trener Veliki. Verjamem, da veste, da Vas spoštuje in ceni veliko ljudi. Več kot se zdi na prvi, drugi ali tretji pogled. Zavedajte se, da imate podporo navijačev in da ste nam v srcu. Bodite prepričani, da Vas nikoli ne bomo pozabili in da Vas bomo nosili v srcu. Da Vas ne krivimo za poraze in da z Vami jočemo zaradi krivic, ki so se Vam zgodile.
Iskreno in ponosno sem hvaležna, da ste bili naš, moj Trener. Zahvaljujem se Vam za vso vašo nesebično dobroto, ljubezen, Vašo predanost. Predvsem pa skromnost, hvaležnost. V tolikih oblikah ste me spominjali na našega Marcosa Tavaresa. V tolikih trenutkih sta si bila tako zelo podobna.
Želim si, da nas nikoli ne boste pozabili, da nas boste imeli radi še naprej, kajti mi bomo vedno Vaši. Tukaj smo in hvala Vam, ker Vam nikoli ni bilo vseeno.
Čutila sem vašo vijol’čno kri in Vaše srce in hvaležno vam ploskam in Vas podpiram na Vaši novi poti. Želim Vam, da bi bili zdravi, polni optimizma in da uresničite vse Vaše največje sanje. Zaslužite si znova navijaška ramena, vzklike Vašega imena in predvsem si zaslužite vso ljubezen tega sveta.
Iz srca Vam jo privoščim in Vam kličem nasnidenje, Gospod Trener.
Takih kot ste vi, je žal premalo.
Z ljubeznijo.
Vaša oboževalka.
Mojca Pepelnik/MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić