Včasih je lahko. Vstanem se in grem. Pogumno stopam skozi park kot profesionalka v hoji in si mislim, da kako tega nisem počela že od nekaj.
Včasih se vstanem in prosim mačka, da bi mogoče malo premaknila uro, da še imam čas, da dežuje in da res lahko grem kasneje.
Včasih spim nekaj malega ur in sem budna kot sokol prezgodaj in se podam na pot tako, da še prvi nogometaši ne pridejo na trening, ker sem prehitela še najhitrejše sprehajalce psov.
In včasih se sprašujem kako zmorem in zakaj.
Odgovor sledi, ko se ponosno vračam še z ene poti, da sem vztrajala, verjela vase in hitim k cilju, ki ga pravzaprav ni več. Bil je. Pol pa se je zgodilo nemogoče. Preprosto postalo je del mene. Pohodne palice,
tople pajkice, stare trenirke, slušalke, telefon in pohodni čevlji, pa gasa. Kaj boš te spala ob petih?
In ja, ko sem danes pohitela vedno zadnji krog okoli stadiona pred odhodom domov, sem naletela na vedno ljubo gospo s psičko. Mudi se mi. Tekmo imamo danes.
V Gorico gremo. Pa tak bo 2:4, kot je velikokrat. Kratek pogovor o včerajšnjem večeru v Križankah po zaslugi oddaje Jutro na planetu in že hitim proti domu.
Gorica, draga ND Gorica, predolgo je to bilo.
Po kratkem postanku v Ajdovščini se najdemo na kavi, kasneje pa, čeprav se niti nismo zmenili, najdemo na tribuni. Prijatelji z vseh strani države. Z isto ljubeznijo. In isto željo.
Čvekamo, obujamo spomine, se hecamo, navijamo, se smejimo in se veselimo.
Ena. Pa dva. In še tri. Jan. Roko. Rok.
Sledi penal in Eti.
Zgodbo dneva konča Žan. Pa je le šlo.
Med vrati. Prvič. Samo. Mlad fant. Ki je prišel. In pokazal. Tudi ko mu je nasproti stal Eti, Veliki Eti.
Ki je sinonim za dobro igro, predanost in srčnost.
Zato dragi Samo, hvala za krasno fotografijo, za neverjetno energijo, za smeh. Potrebujemo tako krasne mlade fante, ki kažejo takšno željo in energijo.
Bila je tekma, ko smo stopili skupaj. 12 let kasneje na isti datum znova zmagali. Na istem stadionu.
Med vrtnicami. Vse najboljše za 75. rojstni dan.
Želim vam krasne nove začetke in uspešno nadaljevanje sezone.
Lepo je vedno znova prit na ta stadion. Zdaj nas res ni bilo nekaj časa. In lepo je bilo. Hvala za topel sprejem, za prijaznost.
In hvala za tri točke.
Hvala, ker se borite. Ker se premikamo in je res lepo pogledat na semafor.
In preden končam ne morem mimo našega kapetana Roka. S svojo neizmerno ustvarjalnostjo, izkušenostjo in predanostjo kaže navdih, pot in predvsem kako se je treba boriti za sveti klub.
Ta štirka je bila res krasna.
In čeprav sem napovedala gol več, sem navdušena nad enim manj.
Hvala vsem vijolicam tribun, hvala za krasno navijaško kuliso z upanjem, da bo ugasnila jeza tako hitro, kot so bakle tistih, ki jo nosijo s seboj.
Bilo mi je v čast. Pred. Med. in po tekmi. Krasna pot. Smeha do solz. In novega upanja.
Ker na koncu šteje tisti krasen pozdrav, končno pričakovana fotografija s Kapetanom ali pa samo stisk rok tistih, ki kljub vsej razdalji nikoli niso pozabili na nas.
Z ljubeznijo.
Prepojena s koraki upanja.
MalaMo. :*