Ura se oglaša nekaj čez 12h ko stopam po severni ploščadi, previdno, da mi ne zdrsne slučajno pred ciljno črto, ki se ji reče Lukna.
Na poti srečam prijatelje in skupaj najdemo vhod na tekmo, ki sem jo zaradi koronskih časov tako zelo pogrešala.
Novinarji so se proti NK Mariboru pomerili po tem, ko so jih nazadnje končno in res zasluženo premagali. Ta zmaga ostaja v zavesti vseh, ki spremljamo te tekme že vrsto let, bilo pa je jasno, da bo danes drugačna tekma.
Predvsem pa drugačen vijoličasti kader, ki na srečo rumenih ni bil v popolni postavi. Iskreno…sploh si ne predstavljam, da bi na tej tekmi igrala še Tava in Handa.
Čeprav je prišel Jojo. A spet. Na srečo. Ni igral.
Tekma malega nogometa, futsala ali kakorkoli jo kdo imenuje, se je igrala dvakrat po pol ure. Ne, čas se ni ustavljal, ker če bi mogoče še zdaj tam bili. Pa mogoče niti ne bi bili jezni, ker je bila tekma ena res fantastična predstava. Res, toliko smeha, pozitivne energije in zagnanosti, strasti…to si človek lahko samo želi.
Selektor Jaša je uporabljal vse prijeme, da bi njegovi ribiči nekako na trnek spravili domačo izbrano vrsto in treba je priznati, da so jim kar nekaj časa uspešno parirali. Polčas se je končal samo z ena nič.
Oba golmana, Dejan in Tadej, sta v golih blestela. Slednji predvsem v drugem polčasu, kjer se je pokazalo, da je tudi v klubskih pisarnah fant, ki obvlada vse golmanske veščine. In to še kako. Z veliko odliko.
V drugem polčasu se je utrujenost novinarjev vidno poznala, saj so prejeli še pet zadetkov, medtem ko so sami proslavljali samo enega.
Zvezdniška ekipa Maribora je bila res fantastična, nekdanji nogometaši so pokazali, da imajo v nogah še zmeraj občutek, talent in predvsem neizmerno veliko moči. Novinarji na drugi strani so pokazali izjemno borbo, željo, veliko strasti in predvsem zgodbo o tem, kako se nikoli ne smeš predati. So pa mogoče za kak trenutek videli, da je v teoriji marsikaj lažje.
Ura nogometne tekme je minila izjemno hitro. Sodnik je bil vidno presenečen nad tekmo samo, kar pa nas, ki redno spremljamo te tekme, niti ni presenetilo tak fejst. Novinarji so prišli po zmago. Ki pa jim je žal ušla in čaka na revanš drugo leto, ko bo zagotovo spet ena nora in čudovita tekma, ki se je bomo spominjali še leta.
In to na dan, ko NK Maribor slavi 62. rojstni dan. Ko navijači ploskamu svojemu velikemu in izjemnemu klubu, se mu zahvaljujemo za čudovite uspehe in nepozabne trenutke. Na dan, ko se je rodil klub, ki toliko daje, ki ima tako neizmerno veliko moč in predvsem klub, ki ga preprosto moraš imeti rad.
Kot tudi njega. Ko so me vprašali s kom želim fotografijo ob koncu sezone, sem povedala samo eno ime. Poznava se skoraj 14 let. Za mene je neizmeren vir inspiracije. Spoštovan, zelo hvaležen in predvsem tako zelo čudovit in pošten človek. In seveda se mi je skoraj nekak izmuznil ob koncu tekme.
Jaz imam tak vedno to srečo. Ampak sva se po Tadejevi uslugi le srečala. Merti, hvaležna in ponosna. Da si naš. In da se lahko vsi skupaj zgledujemo po tvojem čudovitem srcu in duši. Kako lepo je, da te imamo.
Čeprav te na koledarju več nimamo. Tistem koledarju, ki sem ga danes tak pridno nosila domov. Zunaj je. Končno je zunaj in prečudovit je. Mislim, da nobena vijol’čna družina ne sme pozabit na to čudovito mojstrovino.
In tako korak naredi korak. Avtobus odhiti…in midva…peš, da se segrejejo dlani.
Kjerkoli že ste. Ne pozabite biti dobri. Prijazni. In ne pozabite, da ko je nekdo podgana, bodite vi prijazen kuža ali mucka. Samo tako se loči rožica od plevela. Predvsem vijolica.
Bilo mi je v čast. In velik ponos.
Hvala za krasen čas.
Z ljubeznijo.
Hvaležna.
MalaMo. :*