Vrnitev na parket domače taborske dvorane. Prenovljene, radi rečejo tisti, ki menijo, da so jo prenovili. Verjetno zato tako rada sedim zgoraj na klopci, ker je prenovljena v celoti. In ker je baje bistvo očem skrito. In ker baje bodo še nove faze. A eno vem. In to je velika resnica. Dvorana Tabor ima dušo.
Ne glede na to kakšna je, kakšna ostaja in kakšna nekega dne še bo. In ima športnike, ki v njej trenirajo in delajo neverjetne čudeže.
Odbojka je eden od njih. Včeraj se je zgodila prva domača tekma domače odbojkarske lige. Ne me vprašat če sem si dala celo jesen na koledar. Ker sem si jo dala. In ja, seveda so takoj nekaj spremenili. Pa normalno, kameleoni smo mi vsi. Ampak ok. Vse bomo dali nekam v en načrt, pa dalje. In kljub vsem stvarem, sva tam pravočasno, da vse prevzameva in se udobno namestiva. Kot sva že rekla. Na klopce.
Drugič mogoče prinesem še nekaj mehkega za pod rit, pa bo super. Pa dovolj heca in sarkazma, sledijo resne teme. In tekme. Dve besedi, ki ju tako rada pišem isto, da se opisat ne da. Tako kot recimo grem na koncert in sem bila na tekmi. Toliko o resnosti v naslednjih vrsticah.
Fantje domačega odbojkarskega kluba katerega glavni sponzor ostaja Merkur (hvala vam iz srca!) začnejo, kot da so padli z Marsa. Tri nula. Sem študirala, če je lahko 25:0, pol pa so prijatelji iz Panvite dosegli točko. In se borili. Res celo tekmo. Ki ni trajala niti uro in pol.
Bila je rutinirana zmaga mlade zagnane garde, ki sem ji rekla kar fukjenih šest. V Mariboru to pomeni, da si dober. Zdaj če ločimo malo fukjen, pa fukjen pa bolj fukjen, se zna zataknit, zato dajmo ostat pri fukjeni. Res, kljub vsemu kar se jim je dogajalo, so pokazali neizmeren karakter.
Všeč pa mi je bilo, da so se igrali in igrali. Da so sodelovali in noreli v tiste panoje, kot da je tam neka pena, ki jim nič ne more. In zmagali. Brez izgubljenega seta. Pravočasni odmori so preprečili še kak niz, fantje pa so pokazali, da bodo tudi letos parirali vsemu, kar prihaja. Torej denarju.
Pri odbojkarskem klubu Merkur Maribor mi je všeč predvsem ta ljubezen do odbojke. Škoro in Alen imata nekaj več v tem slovenskem športnem prostoru. Priznate ali ne, samo vse bi lahko šolala. V vseh športih.
Namreč. K njima prihajajo mladi, zagnani odbojkarji. Od njiju odhajajo zreli moški, ki razumejo.
Kaj pomeni članska odbojka, kaj pomeni garanje. In predvsem kaj pomeni spoštovanje. Ko si enkrat član in te vzameta v roke je samo ena pot…zmagovalna. Če nisi s tako miselnostjo, nimaš z njima kaj iskat. Seveda se zavedata resursov, ki jih imata. Seveda se zavedata moči denarja, ki ni na njuni strani.
Ampak ta srčnost, plemenitost. Toliko nekega nesebičnega prostovoljnega dela. Za ceno uspeha. Za ceno novih poti. Novih reprezentantov. Koliko jih je odšlo iz naše dvorane in uspelo v svetu.
Seznam je dolg, aplavz še daljši. Ker poslušam Perota vem, da bo vse še dobro. Pero dodaja svoje mlajšim in tistim, ki ga pridejo poslušat na tekme.
Krasna odbojkarska poslastica se je končala s krasnimi pogovori, veliko smeha in ja. Fukjeno. Kaj pa naj. Pa tisti wifi na daleč je tudi delal.
Hvala ekipa za krasen večer, ko sem kapljice doma pozabila in se je vse bleščalo. Ampak smo se pa drli. To pa smo se. In se še bomo. Prihajajo številne domače, evropske in kdo ve kakšne tekme še.
Ne vem na kolikih bom zraven, a potrudila se bom, da me boste dosti videli, verjetno tudi slišali in drugi dan brali.
Hvaležna, ploskam. In vem da vam tudi on. Moj mali angelček nekje nad mano. Ker se ga ne pozablja. Ker je nekje za zmeraj.
Z upanjem. S ponosom. Z zahvalo za ljubezen.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić