Zmag lačni…se pobiramo, padamo, se učimo, zgubljamo, zmagamo in se zavedamo.
Zato brez drame. Brez jeze. Brez žalosti. In brez bolečine.
To leto. Te zgodbe. To dogajanje.
In vsi ostali. In vse ostalo. In vse kar ni. Kar bi moralo biti.
Zadnji tedni so težki. Zadnja leta so težka.
A čeprav je slab dan, slab teden, morda slabo leto. Ni vse slabo.
Ne more bit vse slabo in ni treba vedno poudarjat kako je vse slabo.
V zadnjih slabih šestih tednih sem se toliko naučila. Ko sem ga izgubila.
Strpnosti. Spoštovanja. Hvaležnosti. Vsakega dne.
In naučila sem se ločit cvet od plevela.
Na vseh ravneh življenja.
Zato pogumno. Samo pogumno.
Tako kot jaz. Dva koraka nazaj, enega naprej.
Življenje izbira čudne bitke. A to še ne pomeni konec vojne.
Potrpežljivo, realno, predvsem pa iskreno naprej.
In ja, uspehov lačni…bomo se znova naučili.
Biti.
Ker včasih je bistvo v prijateljstvu, ljubezni in spoštovanju.
Hvala Bernarda in Tadej. Hvala vsem prijateljem. Hvala, ker ste mi vsi tako polepšali dan.
Iz srca vas imam rada.
Za jutro. Ko te bom znova pogrešala. A te zmeraj nosila v srcu.
Moja vijol’čna kri. In srce. Ne mine.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić