Select Page

Današnja tekma pokalne narave z Jurovskim dolom je bila daleč najlepša reklama za slovenski nogomet.

Dočakala sem jo.

Današnja tekma, kjer v ospredju ni ne rezultat, ne strelci (čeprav jim iz srca čestitam za vseh osem golov; devetega so dobili podarjenega), ampak energija.

Tudi sedež. Suh. Ni.

Vzdušje v Ljudskem vrtu je bilo fantastično! To je bila tekma, kjer nas nič ni ustavilo. Ne luže, ne dež, ne mokri sedeži, ne mi mokri na sedežih. Praktično nič.

Posebno kazalo.

Čeprav nam je res tako zelo težko gledat kako propada naš prelep stadion in teče z vseh strani, štenge se majejo, na wcjih je vedno hujše…se mi ne damo.

Pokalna grafika.

Upam, da nas v prihodnje pred vhodom ob taki tekmi čakajo pelerine, jakne in podobno, da ne bomo premočeni po nogah in glavi še preden se bo zgodil prvi sodniški žvižg.

Prihod.

To ni več ničemur podobno in čas je, da se odgovorni zavedajo, da je treba lepotca varovat, da bo ostal lepotec.

Pozdrav ekip.

Ker je lepotec, naš zlati Ljudski vrt, res ponos te države. In danes je pokazal, kje je duša doma.
Več sto navijačev gostov je prišlo na naše tribune, da so pozdravili svoje ljubljence, ki so se uvrstili v drugi krog pokalnega tekmovanja.

Kapetana.

Zasedli so lep del zahodne tribune in tekma je bila res balzam za dušo. Bila je zgodba o prijateljstvu, spoštovanju in neverjetni energiji.

Skupinska NK Maribor.

Ko se je plesalo, pelo, šlo mehiški val. Pozdravljajo tako domače, kot gostujoče navijače. In kot je rekel en navijač po tekmi…jaz bi se tudi dlje tuširal na takšnem stadionu. Vprašanje če še kdaj.

Skupinska NK Jurovski dol.

Bila je čast tako za nas, kot za njih. K njim bi morali na tekmo. Pa jim infrastruktura tega preprosto ni dovolila. Zato so prišli k nam. 500 podarjenih vstopnic je bilo premalo za vse.

Marcel. Tokrat dva gola.

Odšle so hitreje kot so prišle in številni so z veseljem kupili vstopnico, da so lahko prišli na tekmo, ki je nikoli ne bomo pozabili. Šali in vsi ostali navijaški rekviziti so šli kot za med in ta šal, ki sem ga dobila po močnih vezah, mi bo ostal v res najlepšem spominu.

Tjaž in Mark. Prečudovita v vseh pogledih.

Bila je tekma, ko smo peli stare pesmi, ki jih Ljudski vrt že leta ni slišal in bila je tekma, ko smo ob koncu ploskali od prvega do zadnjega vsem.

Kapetan Blaž.

Hvala Stipe, hvala glasbeni izbor, hvala strelci, hvala vsem iz NK Jurovskega dola, hvala čisto vsem, ki ste prišli. To je bil res ples nogometne poslastice.

Strelec treh golov in naš zlati Leon (‘maš to!).

Verjamem, da smo vsi gostom privoščili tudi kakšen gol. Ker so se borili hrabro, srčno in z vsem kar jim prinaša nogomet. In bilo je res lepo.

Marko in Behar sta podebatirala po golu.

Hvala vam. Za ta prečudovit čas. Tjaž, maham. Leon, nisi me uspel videti. Med takšno gručo navijačev pri severni ograji zgrešiš tudi mene z mojo od dežja namočeno čupo.

Prijatelji.

Ponosna. Na vse. Ki ste nam omogočili to čudovito srečanje. Hvala za energijo. Hvala za vse.
Čeprav z vseh strani premočena sem še nekaj časa vztrajala.

Navijači NK Jurovski dol.

Poslušala petje, nabijanje in pozdrave, aplavze, vzklike.

Ekipa.

Svoj aplavz in petje sta doživela tudi Jojo in Merti.

Megla. Z juga.

Res, večer, ki se ga ne pozablja. Tekma, ki gre v anale.

Objemi.

Pogrešala sem takšne zgodbe. Takšno spoštovanje.

Končni rezultat.

Aplavz celega stadiona nasprotniku. Vzklike glavnemu igralcu. Krasno, prekrasno.

Zgodba dveh izjemnih.

Spoštovanje in čudoviti ste.

Pozdrav Violam.

Z nasmehom zmagovalke. Ampak danes smo dobili vsi. Slovenski nogomet in čudovita publika.

Aplavz za goste z zahoda.

Nekdo je danes še posebej ponosen.

Vijol’čna četa proti vzhodu.

Ona, z najlepšim stolom.

Aplavz za goste z juga in vzhoda.

MalaMo. :*