Biti hvaležen, da imaš več, kot si si kdaj mislil. Biti hvaležen, da se zjutraj lahko vstaneš in imaš. Ta dan. Te ljudi. To življenje. To upanje. Ta svet.
Naredi si ga takšnega kot si ga želiš. Ustvarjaj. Pleši. Poj. Daj muziko na glas. Piši. Barvaj.
Usedi se v avto. Pelji se. Tja. Kjer se dobimo. Da zaploskamo. Da kakšno pivsko namignemo sosedu. Da dobimo presenečenja. Da pričakujemo. Da upamo. In verjamemo.
Ne želimo si dežja, ker streha pušča. In razočarani smo, ker prijatelji dobijo na nedeljski tekmi zvečer kazni za nepravilno parkiranje tam, kjer čez teden vsi parkirajo brez kazni. Ne želimo si porazov in res smo veseli, ko naša ekipa igra lep fuzbal.
In se je vrnil naš zlati Luka.
Še nekaj dni nazaj smo spoznali, da Svena vleče v tujino. Igral bo v Rusiji. Ta prekrasen fant, s čudovitim srcem in prelepo dušo. Ta naš vijol’čni pubec, ki ga imam rada že odkar sem ga opazila kot majhnega fanta na nogometni tekmi in se mi sanjalo ni kdo je. In zdaj, zdaj ga čaka velik svet, poln izzivov in nove sreče. Iz srca jo privoščim. Iz srca verjamem, da bo uspešna pot in da jeklen oklep čaka…ko se vrne.
Kot smo se mi, 12 dni po najlepši krvodajalski akciji leta, kjer smo skupaj zbrali več kot 126 litrov krvi, na včerajšnji tekmi pa smo dodali nove tri točke na lestvico, Orphé in Marko pa gole na svoj konto.
2500 zvestih in srčnih, z napolnjenim c1 sektorjem smo srečni, ker nismo rabili kaj za na glavo zaradi dežja, ampak samo zaradi vetra, smo ugotovili, da kaj bi imeli tekme ob pol šestih pri plus 30, če lahko imamo one čez osem pri dobrih 12. stopinjah.
Vreme me že leta ne ovira več. Veste kako mi dežnik postaja balon in kako prihajam domov kot da sem popadala v blato, v resnici pa sem samo srečala prečudovite pasje obraze, ki preprosto niso mogli drugače kot mi stisnit lubčka ali dva, ker so me tako pogrešali. Kot moja lepotica na Vilharjevi, ali nogometašev španjelček, ki se ni mogel upreti, da me ne bi pozdravil. Ljubezen. Tako univerzalen jezik, ki ga razumejo samo tisti, ki ne poslušajo glasov okolice.
Skozi leta so me živali naučile, da bodo prišle, ko bodo začutile, da sem njihova, tako sem skozi leta spoznala, da naši nogometaši zelo dobro vedo kje so in jaz vem kje je moje mesto.
Hvaležna sem za včerajšnjo tekmo, za rumove kroglice, za prijazne reditelje, za vprašanje o krvodajalski. Cenim male korake, ki ne bolijo kot so prejšnje tedne. Cenim spomine, ki jih imam in ki prihajajo. Cenim jutra, ki postajajo dan. Cenim kužke, ki so bolni in jih še zmeraj srečujem, ker se borijo in se želim boriti z njimi. Cenim prijatelje, ki ostajajo kljub vsemu kar postajam. Cenim popolne tujce in njihove neverjetne zgodbe. Cenim iskrene in objektivne kritike.
In če kaj cenim. Da se po vseh teh letih znova srečava. In se zdi, da je od tega minil en dan. Hvala, ker si mi pokazal, da ene stvari nikoli ne minejo.
In fotografija s tekme…ki ima nekaj, kar ni imela še nobena.
Pa vi, verjamete v nekaj, kar ne morete verjeti?
Še vedno verjamem in vedno sem v ekipo, ki ji ploskam in upam, da v sredo tudi v živo.
Spoštovanje. Hvaležnost. Garanje.
Za vse ostalo smo tukaj mi.
Nekje med režami utrinkov.
O, da. Gremo višje. Oblaki so meja.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić