Kidričevo, prišli smo. Pozdravit mladinske državne prvake lepe države, ki so igrali povratno tekmo prvega kroga kvalifikacij za UEFA Youth League.
Šest so jih gibraltarski prvaki prejeli doma, danes sta dva dodala Erik in Patrik.
Lilo je, tak je lilo, da bi si človek od vsega najraje še pod streho marelo odprl. Al pa je pač ne bi zaprl. Čeprav smo upali, da bo vreme zdržalo, seveda ni.
Razmočeno igrišče, previdna igra, priložnosti, spoštovanje, igranje koliko je pač šlo in predvsem res igra, kjer so vsi igrali tako, da je bilo zdravje vendarle na prvem mestu.
Lepo število gledalcev na tribuni. Ko sem pogledala okoli sebe sem bila tako zelo navdušena nad obiskom, sojenje je bilo korektno.
V resnici je bilo je vse skupaj čisto fajn.
Otroci so peli in navijali, mi smo bili veseli, da smo uživali skupaj, fantje pa so igrali kolikor so potrebovali.
Zelo uspešno. Zelo sproščeno. A kaj čemo…če ne moreš nič proti naravi.
Zeblo me ni. Pač sem že konec septembra in v oktobru v bundi.
Poklon fantje. To je bilo res za čisto desetko.
Srečno proti Dinamu iz Kijeva. Vem, da zmorete velike stvari.
Pogumno v državnem prvenstvu in pol naprej do novih, velikih stvari.
Vse je mogoče.
Dokler držimo skupaj. Na koncu stisnemo roko prijatelju. Se fotografiramo z družino. Smo srečni, ker imamo eden drugega.
Življenje piše najlepše zgodbe takrat, ko si ne obrnemo hrbta. Ko verjamemo vase in ko si ne dovolimo, da bi nas kdo prepričeval v karkoli drugega kot to kar smo.
Tekma mladih je pokazala, da ni važno kako končaš, ampak da na koncu daš čisto vse od sebe.
Ni važno kje. V resnici res ni važno kje.
Več se moramo smejati. Več moramo držati skupaj. Več biti na isti strani.
Nekje med režami utrinkov.
Dež prinese toliko lepega. In luže? Kaj niso fajn?
MalaMo. :*