15 minut pred začetkom čudno pogledujem po tribuni, ki je za tak derbi s Calcitom hudo preveč prazna.
A kmalu mi je jasno zakaj v resnici. Problem, ki se že leta dogaja in se stopnjuje.
Dve tako vrhunski odbojkarski ekipi, celo tako vrhunski, da sta si zaslužili neposredni prenos sponzorja lige, a gledalci so se zbirali vse do devetih zvečer, ko sta bila končana že dva niza.
V bajti (beri: dvorana Tabor), so še vedno kegljali, prijatelji hokejisti so igrali pomembno tekmo preko ceste, prijateljice in sotrpinke v članski odbojki pa so v Lukni gostile svojo tekmo. In to vse v razmaku nekaj minut ali ur!
Harry Potter veščin nimamo, zato se je nekaj gledalcev zaradi vsega tega zbralo kasneje ali sploh ne. Še dobro, da naše tekme niso dali v soboto, ker bi zaradi nogometa bilo še manj ljudi. Če to ni sreča v nesreči, kaj?
A to še ni vse. Naši odbojkarji so skupaj kratek čas; to ni ravna novica. Mladost in neizkušenost se jim pozna in zato jim številne točke ne zamerimo. Izkušeni igralci niso roboti, tako da prihaja do nepredvidenih napak, nasprotnik pa zna tudi vsekat s takimi udarci da še naše roke zabolijo. A dejstvo je, mimo katerega ne morem niti po prespani noči. Tudi odbojka ima svoje nogometne cvetke, ki delijo pravico, ki to ni.
Kompenzacija je bila kasneje slaba tolažba. Ko žoga pade na tla, je točka za tistega, ki jo je tja poslal in drugače ne more bit. Ta točka je preobrnila tok same tekme, pa vendar smo v petem nizu noreli kot zmešani.
Domačim fantom smo lahko iskreno in srčno zaploskali ob koncu po tem ko smo v zadnjem nizu skoraj ostali brez glasa (ne glasu, ne morem tak napisat).
Bila je fantastična reklama za dobro odbojko, dobili smo nove odbojkarske junake in še enkrat se je pokazalo, da včasih izkušnje resnično niso dovolj. Sploh ko se gre za servis.
In po dolgem času bom pri odbojki napisala ime enega od tistih, ki bodo krojili vrh slovenske odbojke. Skromno mnenje je zaenkrat samo še moje in čisto laično. Ime mu je Jaka.
Hvala za prekrasen večer, prijazno glasbo, krasne geste in učenje pravil »po njihovo.«
Zmeraj smo dobili vrnjeno ponižnost, skromnost in hvaležnost. Tudi tokrat ne bo nič drugače.
Nekje med režami utrinkov.
Škoda, ker nisem videla obraza.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić