Verjetno življenje, da ne napišem norost, s seboj prinese ogromno idej, dejstvo pa je tudi, da je bila moja noč vseeno (pre)kratka, čeprav je bila uro daljša.
Včeraj sva odšla, da sva se vrnila danes. In vse to za to, ker pač ne znava glih takoj domov.
Potem pa še povožena žival na avtocesti in upam da se ni končalo v kakšni hujši obliki kot bi lahko vse to bilo možno.
A življenje prehiteva misli, dan je večer še preden prav odpremo oči in se zdi, da smo tako premalo vsega naredili, a vendar je sobota tako hitro, kot je prišla, tudi odšla.
Večne težave s parkiranjem rešujeva tako, da prideva pred avtobusom (pa še to se lahko fejst zalomi, če želiš da je po pravilih), prijaznost pa sva včeraj našla, to moram iz srca priznati, na res številnih mestih na stadionu. Zelo cenim, ko se vse z lahkoto zmenim in vesela sem, ko le najdem sogovornike, ki so mi podobni, čeprav bi si naj bili tako zelo različni. Pa tudi v klubsko trgovino sva zašla. Te trgovine so mi, odkar ima Maribor svojo, vedno tako prijeten sprehod skozi klub, ki ni moj.
Kot že tolikokrat, sem tudi letos malo prehitro zavila levo, potem pa sem se družila s prijetno družbo in še kakšnim smdljivčkom, al kakorkoli že kdo reče tem žužkom, ki so se želeli družiti z mano.
Večer, ko smo, trepetali vsi. Večer, ko smo, če priznamo ali ne, iskali da smo našli in nekaj na poti tudi izgubili.
Bil je večer, ko so bili gostje z imeni, domači malo manj.
Bil je večer, ko bi se kaj lahko bolj strogo kaznovalo, a saj fuzbal vzame in da, kot sem lahko slišala po koncu srečanja.
Veliko emocij je krožilo skozi celotno srečanje, na koncu pa se je, srečno in nesrečno končalo. Vendar je prav, da kdo pogleda celotno tekmo. Statistike ne, zna strest koga in ga postavit izven dosega lastnega napuha in egota.
Če mene vprašate je to je najboljše kar imamo. In prav je, da to najboljše kar imamo sprejmemo, spoštujemo in cenimo. Da smo hvaležni za vsakega in mu želimo samo najboljšega.
Včeraj sem slišala toliko žaljivk, žvižgov in zdelo se je, da se je toliko treba ukvarjati z ljudmi, ki so verjetno dosegli več, kot bi katerikoli žvižg v življenju lahko pokazal temu igralcu.
Neizmerno me žalosti spletno napadanje igralcev, pardon, igralca, ki nam je toliko dal, kljub brutalnosti intervjuja včeraj, kljub iskrenosti in skromnosti, ki jo premore. Ne morem se znebiti občutka, da res moraš tako zelo sovražiti podobo, ki jo vidiš v ogledalu, da vse kar ti ostane so spletni komentarji, ki jih ni videti konca, da vse kar ti ostane so domače tipkovnice bodisi na telefonu, bodisi na katerikoli drugi elektronski napravi.
Kako naj se neham čuditi vsemu temu, ko pa so to fantje, ki dajejo vse od sebe. Verjela sem Lukeju včeraj, ko je rekel, da so dali vse od sebe.
Če sama kaj vem, vezano na sebe, to včasih preprosto ni dovolj. Preprosto včasih se vse ne postavi na svoje mesto.
Razvajeni smo že od leta 2011. Priznamo si ali ne, imeli smo res velika krila in leteli smo visoko. Realnost je takšna kot je in jaz sem jo sprejela. Tekma in še ena tekma. Vsakič znova je težko, vsakič znova je velika preizkušnja in vsakič je treba pač vztrajat do konca. Za razliko od številnih, ki so padali, ker vseeno »lahko počnemo, ker je dovoljeno,« in je s tem odnašalo konkretne minute. Ki so na koncu, tako ironično, na koncu zmanjkale.
Manipuliranje, izigravanje sistema in predvsem cirkusizem (čisto moja beseda; Google je ne najde) sta privedla do tega, da je šov vendarle… šel.
Hvaležna za prijaznost, spoštovanje in predvsem objektivnost. Slednje je, kot se je zdelo, nekje med tistimi stoli, ostalo bore malo. A če kdo, to razumem najbolj vendarle jaz. In temu preprosto ne morem pobegniti. Tudi če hitim po stopnicah in na koncu še zmeraj zadihana obstanem.
Nekje med režami utrinkov.
Nekaj korakov stran.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić