Seveda sem prišla skoraj pol ure prej. Čisto nehote. Pa je bilo tak čisto super fajn. Poudarek na super. Ker sem lahko pozdravila prijatelja, ki ga že toliko let nisem srečala in je bil danes v posebni vlogi, ki jo opravlja že nekaj časa in jo je tudi danes opravil dobro.
In pol še tisti, ki me najde tudi, ko sama stojim tam in čakam, da bo minil čas.
A čas je šel hitro. Prijatelji so prišli. Tekma se je hitro začela, goli so padali, igre je bilo veliko, kotov tudi. Dogajalo se je res vse možno in rezultat je bil na koncu zaslužen. A fantje so zanj garali od prve do zadnje minute, kar se je odražalo tudi na treh golih izjemnega Nika, Žan pa je štirko dodal malo pred koncem. Gol gostov iz Krke žal, več kot za častni gol, ni bil.
Vreme nam je počasi že začelo skelet prste, reflektorji pa si niso prijatelji z mojimi rokami in fotoaparatom, zato je tudi fotografij žal manj kot bi si želela.
Krasno srečanje dveh ekip se je končalo res fer a tudi s kakšnim glasnim vložkom, ki se ga bomo še nekaj časa spominjali.
Na mladino je res lepo priti in želela bi si, da bi bili termini mogoče primerni temu, da bi si jih lahko ogledalo več ljudi. Fantje so res dobro pripravljeni, imajo neizmerno sinergijo, zadeve obvladajo, a se kot vsi mi, vsak dan učijo, rastejo v svojem znanju, si dajejo novo moč in so predvsem zvesti dresu, ki ga nosijo in zanj res dajejo to, kar se od njih pričakuje.
Hvala vsem, ki ste bili to pozno popoldne moja krasna družba. Hvala iz srca in upam, da kmalu spet.
V življenju je včasih dovolj le kratka pot z juga na severu. Kako že pravijo? In potem se zgodi. Življenje.
Ko si doma, je tudi tisti bolj mrzli del hitro pozabljen.
Mariborska mladina pač zna. In uf, ko bi danes vse zadeli. A enkrat bodo.
Nekje med režami utrinkov.
Sem vedela že pred tekmo nekaj, kar Nekdo ni povedal na glas.
MalaMo. :*