(Pri)padanje

Moja zvestoba je večja od jeze in žalosti včerajšnjega večera.
236 kilometrov v eno smer. Nikoli ni bilo težko. Iskat poti, zbirat denarja. Nikoli.
Vedno iščem vse možne alternative in ideje o gostovanjih, da le ne ostanem doma.
Od trenutka ko je tekma delegirana razmišljam ali bom na gostovanje sploh šla in včasih do zadnjega trenutka ne vem kako bom to izvedla. Ne uspe vedno, se pa do konca trudim, da uspe.

V Novi Gorici sem včeraj v svoji 15-letni zgodovini gledala tretjega nasprotnika. Veselila sem se te »obrnjene« tekme, ki naj bi včeraj bila pri nas doma, dva dni pred krvodajalsko pa verjetno na istem mestu, kot včeraj. Al pa v Ajdovščini. To nikoli nisi ravno prepričan. Kot da gledam tekme mladinske ekipe, ko par ur pred tekmo za vsak slučaj preverim kje tekma dejansko je. Zgodilo se je že, da je bila namesto v Rogozi kar v Limbušu. Kilometri se lahko primerjajo s tema dvema stadionoma.

D’Obro je bilo v resnici dobro. Zelo dobro. Eden tistih krajev, ki je postal nov kraj, a še zmeraj na isti ulici. Isto vrhunski. Prijazen in edinstven. Ko bom naslednjič v Novi Gorici, sem prepričana, da bom znova jedla tam. In upala, kot sem upala včeraj.
Veliko sem razmišljala o včerajšnji tekmi. Vseeno zgodaj vstanem in v slabih 3 urah imam veliko časa, da sestavljam misli srečanja, ki je minilo.

Želela bi si napisati toliko vsega. A sem se odločila za mojo pot.
Biti in ostati to kar sem v svojem bistvu. Kar ostajam v svojem pravem pomenu. Zvesta.
Kar želim sprejeti in dojeti. In biti pri tem vse to, kar ne želim slišati na gostujoči tribuni.
Da sem za svoj klub ne glede na vse. Da sedem na tribuno več kot pol ure prej in grem, ko vidim, da odhaja tudi varnostnik. Da sem za svoje ko zmagujejo ali ne. Da sem za svoje ne glede na to kaj bo prinesel rezultat. Da ne bom kot neki podivjani izgubljenec vzpodbujala tribune, da je proti nekomu, namesto da bi bila za svoje. Da ne odhajam brez navijanja, ko se pot obrne.

Tukaj sem, tudi ko je vse skupaj videti slabo. Ko je kvaliteta preveč vpadljiva in rezime celotne zgodbe, da se do zdaj še ni zgodilo.

Težko je ljudi prepričat, da smo na pravi poti. Ker za to moraš sam v to verjet. Kar pa je, sploh po včerajšnjem, težko sprejeti.

Nisem človek, ki bi si kdaj zatiskal oči pred realnostjo. Kljub večnemu sanjaču in iskrenemu stisku rok. Zavedam se kaj vidim in malokdaj govorim na glas o tem, kar ne morem spremeniti. Vendar se zavedam, da bi bilo skrajno nepravično od mene, da danes ne bi napisala tega, kar čutim. Da si je Primorje včeraj zaslužilo zmago in so zanjo garali. Da so bili njihovi goli budnica našim izbranim nogometašem, na sodnika pa se menda tokrat ja ne bomo izgovarjali, mar ne?

Ta klub imam tako nesebično rada, kot imam rada vse tiste, ki se boste našli v teh vrsticah in vse moje kosmate prijatelje širom sveta in ulic jutranjega pohoda in še tiste, ki jih več ni.
Ta klub je ogrodje vsega, kar si sestavljam. Je pravljična podoba krasne stavbe, kjer se dogajajo čudeži.
Lažje je bilo pojesti včeraj tisto res dobro pizzo in včeraj Barbarine sladice. Tega poraza pa po vseh teh urah mletja v glavi preprosto ne morem.

Želim pa si, da bi bil tak en velik alarm. Tak en velik šamar v koleno. Da se prebudimo. Ker ko zmagujemo, smo vsi mi. Ko so porazi, se ponavadi vsi distancirajo.
Moj Maribor bo ostal večji od večjega. Nikoli ne bom odhajala, ker je fuzbal slab in stiskala smeškote ob porazih. Nikoli ne bom pisala sovražnih komentarjev in raznih storijev na socialna omrežja, ki postajajo sovražnih govor s strani tistih, ki govorijo, da ga zaradi lastnih stisk ne želijo več.
Kako tanka meja je med danim golom in napaki ob prejetem verjetno vedo povedati tisti, ki so se sami brez nas že dovolj žrli.

Sprejeti odgovornost, priznati in iti naprej je za mene več kot dovolj.
Nisem človek, ki bi kompliciral, da morajo biti veličastne nogometne predstave. Ne pričakujem niti vele zvezdniških potez.

Želim si samo to, da bi bilo vsaj tako, kot poznam najbolje.
Iskreno, pošteno, borbeno in srčno ekipo, ki bo grizla od prve do zadnje sekunde. Ki bo samozavestno, a ne samovšečno stopila na igrišče in me bo pustila odprtih ust.
Ploskam pošteno in iskreno. Kdaj tudi cinično ali sarkastično. Obkrožite po potrebi.
Vedno pa se zavedam kje sem in kdo sem.
Sama sebi sem največji kritik. Sama sebe najbolje poznam. Včeraj sem razmišljala, da bi napisala samo en sam samcat stavek. Tudi to znam.
Pa ne želim. Ljubezen do tega kluba. Spoštovanje. Hvaležnost.
Ne vem kje bi bila, če ga ne bi bilo. Toliko mi je dal skozi leta in preprosto ostajam prepričana, da je vse skupaj le neko prehodno obdobje.
Če ne verjamem v boljše čase, v nove prehode višje dimenzije, kdo sem? Če hodim nazaj, bom kdaj prišla do svojega cilja?

V življenju se je treba kdaj pa kdaj soočit tudi s samim s seboj. Težko je. Samorefleksija je težka stvar. In iskrenost nas lahko hudo zabije in padec bolj boli kot kakšen napačen korak na poti s Kalvarije.
Zrem skozi okno in zunaj sije sonce. Vau, kak sem poetična, sem pravkar pomislila. V resnici pa ne glede na vse kar prestajam zadnje dobro leto vem, da je pobiranje počasno. Ampak če gremo z malimi koraki, so to večji koraki kot se zdi.

Ne iščem izgovorov in vstanem se ne glede na vse.

Nova Gorica mi je skozi leta prinesla res toliko lepih spominov. Najlepšega sem včeraj dočakala na izhodu s tribune. Tri generacije iste družine. Njihov iskren in prijazen nasmeh, stiski rok, izjemen vzgled in krasen pogled najmlajšega so mi pokazali, da sem v življenju nekaj naredila prav. Ko bi ljudje vedeli kako malo potrebujemo. Da se nam umiri srce. Duša diha.

Tako malo je potrebno, da žalost počasi izginja in se rodi nov začetek.
Želim si, da bi razumeli in videli kot jaz. Potem ne bi šli za vetrom, ampak bi se proti njemu borili.
Med režami utrinkov.

Ujemi žarek in ga spremeni v sonce.
MalaMo. :*