Spoznam te po grbu

Res je bil lep dan. Dolg, zahteven. A res lep dan.
Prekrasno jutro s prijateljico. Izjemen dan v najboljši družbi.
Tekma na vrhunskem nivoju.

In še prijateljičin objem po koncu tekme in nekaj tako ljubih legend.
Zadnji novembrski dan je bil krasen. Bil je poln spominov. Bil je poln nenavadnih srečanj.

Bil je poln stiskov rok. Starih novosti. Bil je poln zgodovine.
Benjaminov gol bo šel v anale kot eden lepših.

Remija se bomo spominjali s cmokom v grlu.
A s trenutki, ko smo pojedli fantastično kosilo, lovili korake ob morski gladini.

Iskali lučke, ki prihajajo.

In prišli, da bi zmagali.

Če je ob polčasu splet miroval, je po tekmi ponorel.

Kako težko je pohvaliti vrhunsko, zagnano delo in kako lahko je povedati kaj si vse naredil narobe.

Veliko sem zjutraj na poti razmišljala kako hitri so prsti, ko je treba ljudem povedati kaj jim gre. Pa ne v živo. V živo ni nikjer nikogar. Preverjeno. Bila sem tam.

S strani nevtralnega navijača je bila ta tekma zaradi vse odprtosti res gledljiva, polna priložnosti, pa tudi vse kar se vedno dogaja v drugi cirkuški dimenziji je nekaj časa še delovalo, kot da morda ne bo uspelo.
Ker se sama na vsem možnem spotaknem večkrat kot eni rečejo v enem dnevu »dober dan,« bom samo rekla, da se mi smilijo ljudje, ki v svetu ne vidijo nič lepega pa naj se zgodi karkoli.

Meni bo gostovanje, zadnje v tem letu, ostalo v spominu po toliko lepem. Čeprav moja noga težko sodeluje in sem vedela, da bom ob začetku tekme že fejst zaspana. A kako bi lahko bil zaspan pri takšni tekmi? Le kako?

Krasen nogometni praznik na prelepem stadionu Bonifika, kjer smo doživeli še en res lep sprejem, s krasno navijaško kuliso, ki je bila v vseh pogledih točno takšna, ki bi si jo želela vsako tekmo. Polno prijaznega naboja in ljubezni do kluba, ki ga imamo.

Ko je sonce že davno zašlo, ko smo pozdravili še igralca, ki ga tako obožujemo in je zdaj na nasprotni strani (pozdravček tudi njegovi ženi in krasnemu sinu na tem mestu še enkrat znova), ko smo delili kepice našim fantastičnim legenda (nekdo je pač ribo ujel) in ko smo pogledali na uro… je bilo čas za zadnji objem in čas domov.

Navigacija nas je pravočasno speljala na novo pot, ker pač na avtocesti radi kaj zaprejo, da ja ne bi bili prehitro doma.

Na Keleminovo ulico smo zavili, da pogledala lučke Robertovega očeta Slavkota, potem pa je Tadej, nepričakovano za vse nas, sedel za boben v Dvorani Tabor in več kot pol tretjega nizal s srcem in dušo navijal za krasne odbojkarje, ter nas vse vzpodbudil, da smo bili glasni z njim. Fantje so izgubili tudi tretji niz proti ekipi iz Kanala in se žal niso veselili zmage.

Kljub res dolgemu dnevu pa sem vesela, da smo prišli in da smo bili vsaj teh nekaj kratkih minut del tudi odbojkarske zgodbe. Je zelo zahtevna, polna pasti in ovir, a prepričana sem, da se bodo stvari uredile tako kot se morajo in da nas čakajo še vrhunski trenutki.

Hvala vsem, ki ste bili včeraj nekje blizu.

Hvala, ker ste. Hvala za vso nesebično pomoč in navdihujočo ljubezen.

Čaka nas še zadnja tekma članov in tudi mladine to jesen.

Bodite navdih in predvsem, nikoli ne obupajte.

Včasih gre težje. Dokler gre, je cilj vedno bližje.

Med režami utrinkov.

Ker vse prehitro mine. Ceni trenutek.

MalaMo. :*