Sonček me pozdravi na južni ploščadi, ko se odpravim proti severu in preko ceste na igrišče z umetno travo. Trikrat sem preverila lokacijo. Brez heca.
In kljub vsem poznim minutam nisem zamudila.
Kar je za mene res prej izjema, kot pravilo. Ampak današnje jutro mi ni prizanašalo z ledenim vetrom in kar dolgo sem potrebovala, da sem ogrela svoje hladne okončine.
No, nekaj ur kasneje sem vajo ponovila. Nič presenetljivega. Ko se je sonce začelo poslavljati, smo pridno tiščali roke v žepe in skušali skriti ušesa.
Na zadnji tekme naše mladine, kjer so ji tokrat nasproti stali igralci Radomelj.
Tekma, ki je imela vse. Penale (0/1 v zadetkih), številne priložnosti, ogromno močne, moške igre, pa tudi izkušenj, ki jih bodo odnesli v svojo prihodnost.
Po zaslugi Denisa je zmaga na koncu vendarle ostala doma, kar pa dejansko ni bilo samo po sebi umevno. Bila je zahtevna tekma, ki bi se lahko tako ali drugače obrnila v drugačno smer. Smer, ki jo je morda nosil tudi veter, a na koncu individualna kvaliteta in morda kakšna menjava, ki bi se lahko zgodila že malo prej.
Tekma se je po vseh podaljških uspešno zaključila, mi pa smo malo še ostali, se zahvalili in nasmejali, kaj kritično ocenili in se poslovili.
Avto mi je nekako uspelo spravit v pogon, da so roke do doma že bile pripravljene na nove izzive, ki me čakajo že danes zvečer.
A preden končam, naj naslednje vrste namenim njemu. Kot se za Mojco spodobi, tudi tokrat ne bom govorila o imenu. A saj se bo našel v teh vrsticah in tisti, ki jih bodo želeli prebrati.
Ko sem začela gledat mladino, si nikoli nisem mislila, da bom med temi igralci našla takšnega, ki ga bom opazila v par sekundah. Pa čeprav se mi to na športnih prireditvah dogaja kar pogosto. Skozi tekme sem spoznala, da je fant ne samo dober igralec, ampak tudi izjemen borec tako na, kot izven igrišča.
Njegova plemenita, čista duša je vzor vsem mladim in njegovo veliko srce me tako zelo spominja na nekoga kot sem jaz. Njegova prijaznost, hvaležnost, skromnost in potrpežljivost sta vzor vsem mladim.
Ne glede na vse kar se je dogajalo in se je zgodilo, je zmeraj ohranjal neizmerno pozitivno energijo, ta prelep nasmeh in občutek, da je vsak človek, ki ga čuti, cenjen in spoštovan. Fant pri taki mladosti je pokazal zrelost in odločnost.
Spoštovanje in ljubezen. Ko sem mu danes stisnila roko sem vedela, da je ponovno snidenje bliže kot se zdi. Dragi zlati fant, jaz ti želim, da vztrajaš.
Do konca. In svet vidi tvoje prelepo srce. Če bi imela hčer, bi si želela, da bi imela tako izjemnega fanta kot si ti. Za mene boš zmeraj ostal vzornik v vseh pogledih.
Med režami utrinkov.
Vztrajaj do konca. Vredno je.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić