Posebni šapici v spomin

Torči moj prijatelj, pogrešam te.

Ne mine niti en dan, da ne bi pomislila na tvoje veliko srce, na tvojo srčno dušo. Ne mine niti eno jutro, ko ne gledam v nebo. Včasih si za oblaki. Nič hudega. Vem, da si med zvezdami.

In vem, da paziš name.
Da me včasih ustaviš, da me ne povozi avto pod Piramido ali da mi šepetaš, da naj prižgem lučko, da ne bom zletela na večno isti korenini.

Z mano si, kot si bil vsa ta leta najinega prijateljstva.

Ki se je začelo tako spontano. Tako naključno. Čeprav je bila usoda.
In tvoja Mojca je bila del nje.

Moje nore in vedno zanimive pripombe so me pripeljale k tvojemu srčku. In ti si prišel in vedno si prihajal.

S tistim mahajočim repkom zmeraj tako unikaten, zmeraj tako poseben.

Se spomniš, ko sem pogledala tvoje lastnike in rekla: »Vidiš Thor, tako je ko zadeneš na lotu.«

Ker če kaj, si od izgubljenega kužka prišel v najbolj ljubeč dom in našel ljudi, ki so te cenili do konca življenja. Nikoli nisi bil sam, zmeraj obdan s toliko ljubezni, zabave, krasnih sprehodov in čudovite družine, ki te je nekega dne našla v azilu.

In potem sem, veliko let kasneje, prišla tudi jaz. Kot v vse kužke, sem se tudi vate zaljubila na prvi pogled. Tvoja prijaznost, tvoja srčnost me je sprejela takšno kot sem. In v težkih jutrih si bil tisti, ki mi je dajal krila.

Ko sem komaj vstala ali se borila sama s seboj mi je zmeraj bilo v uteho to, da me boš nekje pod Kalvarijo, sredi Kalvarije ali pa nekje na poti do stadiona čakal ti.

Ko sem se odselila se je velikokrat zgodilo, da sem tudi jaz čakala tebe. Klela sva dež in sneg. Se borila z vetrom. Pa tisto noro bulo, ki je bila tako zelo težka. In moja obljuba.

Do zadnjega dne, prijatelj. Do zadnjega dne.

Ko si se vrnil po operaciji si bil kot mladiček, ki je šele prišel na dolg sprehod in moja sreča je bila tvoja sreča. Nagajivček mali, ki smo ga oboževali vsi. Prijatelj si bil s praktično vsemi kužki, ki si jih srečal.

Oboževali smo te stari in mladi in že na daleč vsi klicali tvoje ime.

Bil si sinonim za ljubezen. In hitro si mi znal povedati, da je čas, da greš po svoji poti naprej in da je čas, da grem tudi jaz.

Veliko sva se skozi leta pogovarjala, velikokrat si mi svoj prekrasen smrček potisnil na moj premražen obraz. Odtisi tvojih tačk bodo zmeraj nekje v globini mojega srca ostali na duši teh spominov.
Torči moj prijatelj, res te tako zelo pogrešam.

Da ne prihitiš in te opazuje cela ulica kam se ti spet mudi. Ko hitiš in bi te ljudje pozdravili in pol vsi začudeno gledajo v mojo smer in slišijo moj stavek: »Nimate palčke.«

Bil si kuža, ki je rešil vse nas. Dal si mi globino moči in mi pomagal, ko me je življenje najbolj bolelo. Ko je Mejo zaspal, si vedel več kot drugi. Prve dni po tem ko je odšel, je prišla še tvoja diagnoza. Bala sem se zate in verjela, da se skupaj ne bomo predali.

Več kot leto in še nekaj mesecev kasneje si prišel in vsako jutro sem bila tako zelo vesela tvoje vihrave narave, ko si se skrival na vhodu stadiona, iskal kak priboljšek pri znameniti vespi, mi vnesel pogum pred krvodajalsko akcijo ali pa sva se srečala kje v mestu, parku ali po kakšni tekmi. Kadarkoli si slišal moj glas, je bilo kot da se že sto let nisva srečala.

Tudi ti si bil moj »zadetek na lotu« pa tega niti nisi vedel. Bil si več kot to. Bil si sreča, ki sem jo imela privilegij imeti.

Bil si angel na zemlji. Bil si 12 let neizmerna sreča svoji čudoviti družini in bil si ena sama ljubezen.

Vsem, ki smo te spoznali si bil poljub sonca, žarek lune in rosa poletja. Bil si smeh, bil si prijeten dotik pomladi.

Torči, moj prijatelj, zato ta blog poklanjam tebi. Oprosti, ker je trajalo tak dolgo. Ampak danes me je pot pripeljala do tega bloga.

Prepričana sem da zato, ker je danes poseben dan in tudi jutri bo še eden. Naj bo to darilo dveh pomembnih ljudi, ki sta bila tvoja sreča.

Hvala, ker si zmeraj prišel. Hvala, ker si me vedno počakal. Hvala, ker si me imel tako nesebično rad. Hvala, ker si me učil majhnih radosti. Hvala, ker si prihitel do hiše gospe Ane in me našel, ko me nihče ni videl.

Hvala, ker si mi pomagal, ko sem bila bolna. Hvala, ker sem ti lahko kupila sleherno palčko. Hvala, ker si šel z mano na svoj zadnji sprehod.

Hvala, ker si me imel rad. Hvala, ker si bil luč v temi. Hvala, ker sem lahko bila tvoja prijateljica.

Hvala, ker si mi dal toliko ljubezni. Zaradi tebe sem bogatejša v duši in upam da malo srčnejša do drugih.

Hvala, ker si mi pokazal toliko lepih poti in me zvesto spremljal kamorkoli me je vodila pot.

Torči, moj prijatelj. Rada te imam. V svojo neskončnost in preko meja.

Tudi jutri bom na Piramidi gledala v nebo. Pa na Mestnem vrhu. In Kalvariji.

Sprašujejo me, če me nič ni strah.

Dokler imam tebe in Mejota na nebu vem, da sem v varnih rokah.

S poljubčki v nebo.

Rada te ima.

Tvoja Mojca