Ponedeljek, Veliki, bi lahko imenovali ponedeljek, ki je zaznamoval ta res vrtiljak čustev, ki so se nabirala v res dolgem in zelo napornem nogometnem mesecu.
Včasih se celo zdi, da sploh ne veš kdaj je bilo pravzaprav drugače. Preblisk zelene barve ali morda modre, ali le rumene? Če kdo le ve. Sploh tisti, ki vse ve.
Dve uri pred začetkom tekme sva pozdravila napis Murska Sobota in času primerno ulovila enega lepših parkirnih mest (zasluženo, če mene vprašate) in se podala v Fazanerijo, ki sva jo zadnjič videla v takšni obliki. Čez mesec dni ali natančneje po koncu sezone, se bodo zagnali stroji in leva stran glavne tribune bo dobila »dodatek« do domače navijaške organizirane skupine.
Tekma je bila ena »hitrejših« in za oko prijaznih. Mojstrovine velikana slovenskega nogometa so podžigale tiste, ki jim nikoli nič ni naredil, tihi strah, da se nepisano pravilo zgodi, ko si najmanj želiš, pa je seveda tudi prišlo v paketu. Penal je bil, kar so kasneje potrdile tudi kamere in strokovnjaki, mi pa smo se še enkrat znova začeli boriti dalje in dajali v višjo predstavo, da to tekmo le obrnemo in po čemer je slovela naša četa in po kateri smo vedno znova upali tudi mi.
Kai, presenečenje poznega popoldneva je s pomočjo svojih genialnih pomočnikov v dveh minutah sproduciral preobrat. In lepo je uspel.
Kot smo hitro izgubljali, smo hitro tudi zmagali.
Tekma, na kateri nikoli nisi vedel kaj se bo zgodilo na katerikoli strani, je bila vsekakor zanimiva za realiste, za skeptike in negativce pa se roko na srce tak nič ni spremenilo. Pač zmagali smo. V bistvu zdaj tak ni pomembno kakšen je sploh rezultat, ker se megla pač niti s pomočjo močnega vetra razkadila pač ne bo.
Kot številne promile (in tudi treznost) niso pomagali posameznikom do realne slike nogometnega dogodka in vsemu kar to pritiče. To, da je glasnost nekje preglasna je verjetno dokaz, da se s tišino v določenem času pač najdlje pride.
In da je res fajn tudi to, da je prav, da osebe ne sodiš po tem kakšnega spola je. Čeprav se je včeraj pokazalo, da ko se greš pogumneža, je čisto vseeno če lahko prav stojiš na nogah ali ne.
In če imaš za kazen, če do nje pride. Spoštovanje pa je na tistih, ki mislijo, da lahko z objektivom rešijo vse na tem svetu.
Kaj rečt kot le: hvala Murska Sobota.
Na tekme hodim, ker mi je to pač v krvi, ker je zvestoba in ljubezen do kluba nad vsemi, pa ker imam ob sebi človeka, ki z mano deli vse takšne ali drugačne izzive življenja. Sploh zdaj, ko še zmeraj neuspešno iščem fotoaparat in ko skupaj loviva spomine na nogometno pomlad mojih več kot 13 let starih utrinkov. Na tekme, na katerih zmeraj s ponosom nosiva majčke naše Vijol’čne bajte in se nikoli ne bova sramovala tega od kod prihajava in zakaj prihajava.
Za mano je 30. tekma prve lige v živo (ker še vedno čakam na pomemben termin zaostale tekme s Celjem) in včasih bi lepo prosila, da se možgani vklopijo preden spregovorijo.
Ker na koncu so vendarle spregovorila dejanja in napuh, škodoželjnost, žaljivost in predvsem nadutost so ostali nekje zadaj v očesu nekoga drugega.
Moj Maribor je mogoče zdaj res v »krizi,« čeprav je še zmeraj drugi (ne znam si predstavljat da bi bil sedmi, kaj bi se tu zgodilo; no niti si ne želim predstavljati) in če kaj, se vse vrti okoli našega nogometnega kluba, pa naj se dogaja dobro ali slabo.
V resnici smo še zmeraj fejst popularni, ker ne glede na vse, smo še vedno glavni v mestu. Tudi ko smo na vasi.
Želim si več prijetnega dialoga. Takšnega, kot je bil na tiskovni konferenci. Bilo je res prijetno. Prijazno. Izjemno spoštljivo in predvsem iskreno. Všeč mi je bilo, ker sem slišala srce, ki je bilo nad vsem. In čutila dušo, ki ve. In razume. V resnici je to za mene dovolj.
Virtuozi ostanejo virtuozi. Ostalo prepustite tistim, ki se na to spoznajo.
Življenju podarite svojo iskrenost.
Ko nič ni na svojem mestu. Ostani na svojem mestu.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić