Reči mi mokra miš…

Ob 6.30 sem budilko premaknila za deset minut, potem pa minuto čez sedmo z Matejo odhitela novi dogodišvčini naproti…

Tuhinj.

Martina v Hočah. Prestop v Anjin avto v Slovenski Bistrici in gremo…
Prevzela sem krmilo rdečkota in gremo na staro cesto, na pot na Gorenjsko…kdo bi si mislil, da bo to tako fejst nori dan…
Do Kranja je bilo bolj malo slabosti, pot preko Tuhinjske doline je bila pestra…

Kranj.

Potem pa smo, meni podobno, malo zalutale in se spoznavale z gorenjskimi kraji, domačini, naravo…
Vsem se iz srca zahvaljujemo za hitre napotke in predvsem za nasmejano nesebično pomoč.
Bled, Bohinjsko jezero…pa dobro, kje je?
Slap Savica.

Štenge…

Koliko šteng je, še kuj ne vem…v 14 minutah pa sem zagledala vrh slapa. Nimaš kaj, zagnale smo se na vrh, kot da ne znamo drugače. 🙂
Hrane ni manjkalo, pa vendar smo se na sprehodu po Bohinju odločile, da bomo nekaj pojedle kar v Kranju. In tudi smo. Špageti so bili zakon, vmes pa je že prvič lilo kot iz škafa…

Slap Savica.

Saj je samo ploha, je bila tolažba…
Pridemo na stadion…
Tako spremenljivega vremena pa še ne…sonce, malo dežja, pa spet malo sončka, pa vročina, pa spet dež…in potem nevihta…huda nevihta. Bliskalo in grmelo je, kot da tega ne bo videt konca. Premočene Viole so pele in pele, priredbe njihovih uspešnic so nas spravljale v smeh, sodelovali so tudi z malimi opicami alias small faces, komedije ni bilo videt konca. Bolj je lilo, bolj smo se smejali.
Damijan in Bojč sta ugotovila, da nimam “vaterprof” fotoaparata, tako da je fotografij s tekme bolj malo.
In kako je lilo…

Gorska roža čaka me…

Tekma je bila…boga tekma je to bila. Pa vendar…bila sem presrečna, ko smo zmagali. Kričala sem v tistem nalivu ko budalo, ob golu Dejana za vodstvo sem bila presrečna, ob golu Robija sem si oddahnila. Privoščila sem obema iz srca. Že zgrešena Dejanova enajstmetrovka je bila tako….ne vem….bila sem žalostna. Ko nič ne gre, te pa še to ne gre. Avtobus Triglavanov je bil pošasten. Če bi se dalo, bi na vsakem našem igralcu bilo 10 igralcev. Če ne znaš igrat odprtega nogometa, moraš potem tako fejst zaprtega? E, g. Kosič…ajajaj…

Bohinj.

In kot smo povedli ob koncu prvega, smo zmagali ob koncu drugega polčasa.
Viole se niso dale, smeha ni manjkalo, midve z Martino, par ograj vstran, pa sva kljub močnemu dežju vztrajali v smehu in dobri volji.

Hidroelektrarna.

Resno sem si mislila…pa kaki hepani smo, da se tu neke matramo…a če smo iskreni…nikjer drugje ne bi želeli biti, kot z njimi. Ker so naši.

prvenstvena tekma…

Viole so hotele drese…in dresi so prišli.

začnimo to deževno-sončno zabavo…

Pognala sem se po štengah v prvo vrsto…jaz…čisto spodaj. Stala sem tam…in čakala kaj bo…fantje so pridno začeli metat drese.
Saj bi najraje napisala zgodbo….o tem kako sem jaz dobila svojega.
A tisti pogled…in “malo je moker”…kako ne bi bila najbolj srečna deklica na svetu. Kako ne bi v minutki pozabila, da sem premočena čisto cela, da ni koščka telesa, kjer sem suha….kako ne bi bila nasmejana do ušes, čeprav izčrpana…ko pa sem v rokah držala dres Dejana Mezge…
Dejan je mož beseda in tega Mo ne pozabi nikoli. Hvala…ne pozabim…večno hvaležna.
Odgovor zakaj….ker so naši, ker jih imamo tak radi…in kot bi rekle Viole…”Mi smo Viole, še dež nam nič ne more.”

drugi polčas. še sonček.

Njihove priredbe danes so bile res posrečene…
Moj dragi prijatelj Aleš mi je vmes pisal…pa mu ni bilo menda nič jasno, ko sem mu napisala…”reči mi mokra miš.”
In ko sem nekak pricapljala do avteka…se je začel vsesplošni striptiz. Vse sem mela zraven…no, skoraj vse. 🙂
In sem se preoblekla. “Striptiz končan. Suha.”
Pot domov je bila zaradi ovinkov malo bolj naporna, zaradi toče, nevihte, dežja, vsega sranja še bolj…
Lepo pa smo se vendarle imele.
4 babe smo si privoščile še eno nepozabno avanturo. Bilo je tako krasno in fajn.
Utrujena sem od vožnje, stopnic, dežja, še česa…
A zdaj, ko vam pišem te vrstice….lahko rečem le…hvala za tako čudovit dan.
Prijateljice, nikoli se vam ne bom mogla dovolj zahvalit in zagotovo tega dneva ne pozabit.
Anja, tiramisu….komaj čakam.
Mateja, upam, da si boljše…
Martina…kako je kaj številka 33? 🙂

nad nami…

Ko smeh premaga vse…in ko danes, točno 4 mesece po operaciji vem…točno tako je moralo biti.
Hvala bojevniki, hvala Viole za čudovite priredbe, hvala prijateljice…
Aja…pa posebna hvala…našima številkama…8…in 32. Enemu za borbo in vse kar je dober človek lahko, drugemu za to, da nikoli ne neha verjeti vase…
Kar ne sme nihče od nas ne…
Cotike se sušijo, dres tudi…
Jaz pa grem samo pod “vročega” in jutri nadaljujem tam, kjer sem končala…
…torej na lepšem…
Rada vas ima. Mokra miš Mo. :*

točno toliko…