Dom je tam…

…kjer je srce.

In Ljudski vrt trenutno nima kaj dosti česarkoli. Ne srca, ne duše, ne zmagovalnega naboja, ne pozitivne energije.

Dom prvakov je postal farsa, kjer se z igralci in navijači igrajo vsi, ki imajo pet minut časa.

Nisem gledala viktorjev, Raaba in njegove milione sem vklopila malo prej, na rokometaše sem ponosna ko sem videla rezultat na facebooku.

Na igralce Maribora nisem ponosna.

Izmed vsem variant večera, sem izbrala najbolj ledeno, mrzlo, hladno…

Ker v Ljudski vrt spadam. Ni mi važno koliko nas je, nas je pa vedno manj. Sploh ne upam več gledat okoli, ker ljudi preprosto ni.

Celo tekmo sem se nasmejala. Z Martino sva si že pred tekmo veselo prepevali. Kdor pjeva, zlo ne misli. In res nisva.

Smejala sem se v tej tekmi, kjer ni bilo smešno čisto nič.

Rekla bom, da bi igralcem delala krivico, če bi rekla, da so igrali popolnoma zanič. Šanse so bile, in to kake. Jemale so sapo, uresničila pa se je le Nusmirjeva.

To je bila žalost. Nisem jezna, sem prej rekla posebni osebi v telefon. In res nisem. Njej ne bi nikoli lagala. Le žalostna sem. 

Vedno manj nas je na tribunah, vedno bolj mrzlo je namesto obratno.

Igra pa je bleda, vse pada, nihče se ne premakne.

Hitro sem bila danes na stadionu. Gledala sem celotno ogrevanje nogometašev. Ko sem pogledala enajsterico, sem tiho dejala, da bo to težka tekma in da je po vsej verjetnosti ne bomo dobili. Priznam, bila sem že na meji, da bi prelomila to, kar sem si obljubila. Da bom kritizirala nogometaše javno. V mojem blogu. Pa ne bom. Ne bom delala tega, kar nočem, da bi drugi delali meni. Žal. 

Danes mi je nekako od igralcev najbolj ostal v spominu Goran. Nekaj je bilo na njem, da se mi je zdelo, da bi podiral zidove in rušil svet, da bi prekinil to zgodbo, ki nikamor ne vodi.

V prvi postavi je zelo malo igralcev, ki si prvo postavo zaslužijo. Bolj redki so. 

Rada imam na čuden način še vedno vse. Enako kot prvi dan, ko sem stopila v Ljudski vrt.

Ne podcenjujte me, ker sem blondinka in ker sem ženska. Žalostno znate biti razočarani, kako več bom vedela od vas. In ne drznite si mi solit pamet kaj je dobro.

To danes…še dobro da smo imeli Halls bonbone, eden drugega in Nusmirja. Še ni okužen z virusom…”Ne da se mi, ker sem igralec Maribora.”

Prebrala bom forum, kot zmeraj, cenzurirala žaljive komentarje na facebook NK Maribor…

Ljudje, ki pa se imenujejo nogometaši…predlog na tribuni je bil…2 uri po štengah na Kalvarijo. Tisti, ki bo zadnji, še dodatni dve uri. In moj dodatek. In še eno brez vode in teden dni v Henklu.

Enim ni jasno…res jim ni jasno…

Skoraj sem objavila fotografijo svojih rdečih nog po tekmi doma. Zgrozili bi se eni.

Meni pa ni bilo težko. 80 minut sem se borila z mrazom, ker sem ekstra zmržjen človek. Pa sem preživela. Za moje fante, sem rekla. Rada jih imam. Saj niso slabi, samo eni niso za nogometaša. Žal. Jaz tudi ne počnem tega, kar ne znam.

Komentator tekme…moram. Jaz bi lepo prosila, če nam ga prišparajo. Ni nam tega treba. Res ni.

Imena nogometašev…naših…takšen kiks, kot smo ga danes doživeli…nepredstavljivo. Žalostno.

Na južni ploščadi nisem rabila obeh rok, da sem preštela vse ljudi.

Zdi se, da si igralci to na nek čuden način zaslužijo.

Jug. Glas Ljudskega vrta. Vedno manj navijačev, zvok pa takšen, da si želiš, da ga ne bi bilo. Kako hudo mi je za vse tiste, ki se trudijo, pa se trudijo tako zelo jalovo. Ker so ostali sami…

In potem se sliši…samo en je klub, samo ena čast…

Spet bi bilo treba imet učenja…kdo sem? 😀

In za dober konec še…

Pred tekmo se z Martino napapcava in na meji med dvema trgoma srečava prijaznega Irca. Nujno potrebuje pomoč okoli leta domov. Z ženo jima znanje interneta gre težje. Peljem ga v hotel Orel. Prijazni gospodični se zahvaljujem, ker je z nasmeškom priskočila na pomoč. Gospod je bil tako srečen in vesel, da njegove hvaležnosti nikoli ne bom pozabila. Upam, da je vse odlično uredil in bo pot domov čez tri dni zanj srečna in varna…

Noge so se zagrele, čaja ni več…žalost traja…

Tak si želim, da bi pisala o norih tekmah in nepozabnih zmagah…

Žal si jih želim samo jaz in so del mojih vijolčnih sanj…

Teh vedeževalkih uresničenih tekem, ki veš kako se bodo končale, ko samo pogledaš postavo…je že malo preveč.

Čez 11 dni smo v Celju…

Pa še to:

– hvala očetu in fantku pred mano. Luštno in prisrčno.

– ko so fantje šli proti vzhodnem izhodu sem ploskala čisto sama. Upam, da zadnjič!

Pred tem pa v prihodnjih dneh blog o fantu, ki je nepričakovano prišel v Ljudski vrt in osvojil srca navijačev.

Lepe sanje, najljubši.

Rada vas imam in se vidimo. :*