Ko sem 4.3.2012 napisala svoj blog in ga 21.20 dala v objavo, sem se lotila nekaj čisto svojega. Projekta imenovanega “nekaj za mene in samo za mene.”
Blog, ki je v tem letu dosegel številne ljudi po celem svetu (in to ni pretiravanje), blog, ki je segel do srca mnogim, tudi nevijolčnim dušam, je presegal vsa moja pričakovanja.
Več kot 31.000 ogledov, več kot 180 blogov, ki na koncu niso več govorili samo o nogometu, ampak tudi o mladih nogometaših, dobrih rokometaših, o moji laserski operaciji in okrevanju po njej in še kaj bi se našlo.
Priznam, sanja se mi ne, kaj vse sem kracala v teh blogih. Vem le, da sem se dotaknila s svojimi vrsticami veliko ljudi.
Ogromno je bilo pozitivnih mnenj, vesela sem predvsem negativnih, vesela kritik, ker to pomeni, da me nekateri res pozorno berejo.
 |
| klijči od včeraj v novi podobi. 😀 |
Vesela sem tistih favšijastih ljudi, ki bi vse naredili, da tega bloga ne bi bilo, ker potem pomeni, da delam dobro.
Pa čeprav je po vsem tem času še vedno samo moj. Čisto moj. Ker se mi ne zdi pravično, da bi govorila nekaj, kar ne mislim in pisala to, kar bo nekomu všeč.
Vsem, ki mi očitate subjektivnost-zmeraj je bila in zmeraj bo. Čisto moja misel.
Nikoli ne bom imensko kritizirala nogometašev, mogoče bom vedno s kakšnim imenom ali vzdevkom, nikoli imensko. Imensko bom zmeraj samo hvalila. Ker si to ljudje zaslužimo. Čisto vsi.
Radi imamo aplavze in dobro se počutimo vsi ko dobimo lepo besedo za dobra dejanja.
Sem verjetno ena najbolj nesebičnih ljudi na svetu. Zato bom tudi ta blog pisala dalje, za svojo dušo, za svoje veselje, za svojo ljubezen.
Napisala ga bom na moj način, objavila bom fotografije, ki bodo meni všeč.
Če se kdo najde v kakšni kritiki, naj mi je ne zameri. Samo dobro želim. Če mi kdo kaj želi povedat, naj se mi javi na facebooku ali pa na mail. Kritike od spodaj bodo do nadaljnega prepovedane. Z dobrim razlogom-ker ne bom dovolila, da bo nekdo svoje komplekse manjvrednosti reševal na meni.
 |
| torta je simbolična. 😀 |
Previsoko se cenim.
Prav je, da se v tem prav posebnem blogu zahvalim vsem, ki ste z mano in radi prebirate moje bloge. Hvala vsem, ki mi mečete polena pod noge in me delate višjo (pa tak mala kot sem).
Hvala nogometašem, ki spremljate stran in upam, da se kdaj nasmejete lastnim norčijam.
Hvala NK Mariboru in mojim sodelavcem pri fb NK Mariboru.
In posebna hvala zdravnici iz Zagreba, dr. Branki Jurić, ki mi je vrnila vid, vero v življenje in zaradi katere se vsako jutro vstajam z izredno voljo do življenja, pozitivno energijo in predvsem z mislijo, da je svet tako lep, kaj lep, prekrasen.
Hvala moji dragi prijateljici Poloni in njeni princeski za vsakdanjo pomoč na novi poti in vsem vam, ki verjamete v to, kar verjamem jaz.
Blog praznuje svoj prvi rojstni dan, hkrati pa je dva meseca od operacije.
Ne bi moglo biti lepše.
Življenje je tako lepo…
Čestitke sprejemam na svojem triera naslovu, darila (berite: berite me še naprej) pa vsak dan na tej strani, kjer zdaj ste.
Lepo je bit del vijolčnega sveta in vesela sem, če sem v tem letu dni okužila vsaj enega človeka več z vijolčno ljubeznijo in energijo podobni moji.
Mi verjamete, da je lahko še boljše?
Vse najboljše, utrinki vijolice!
Se beremo.
Vaša Mo. :*
Foto: Dejan Laketić