Že odkar sem prišla iz Zagreba, mi misel o teh gostovanjih ni dala mira…
Nekako sem začela razmišljat kako je do tega sploh prišlo in zakaj me je kar naenkrat zamikalo, da pa jaz ne bi samo hodila na domače tekme…
Pred leti sem bila že v Velenju in Lendavi, vendar si za krstno tekmo, ki je otvorila moja gostovanja štejem tisto v Celju, ko sem bila premočena do kosti, pred tem pa sva bila s kolegom še na izletu na Gorenjskem. Videti sem bila približno tako…a le da mokra do kosti…
 |
| evo, poštarko Mo pred tekmo v Celju, avgust 2008. |
Potem se je pot nekako nadaljevala z mojimi Ptujčani in ostalimi vijolicami, kasneje je bila samo moja in jo pridno nadaljujem, vmes sem imela postanke z mojimi ESS (najboljšimi) sosedi…
Gostovanja prinašajo veliko…
Dejansko več, kot bi si kdo lahko mislil.
Kadarkoli polnim avto za gostovanje, je to organizacija zase. Če je gostovanje blizu, bi šli vsi. Gladko napolniš avto. Če želiš it v Gorico, je še prošnja premalo…
Tako pač je…
 |
| Vito deli avtograme v Dupleku junija 2009. |
Vendar pa imam gostovanja rada iz milion razlogov, a najbolj glavn in edini je druženje.
Ne sekiram se več, če zamudim tekmo, ne sekiram se več, če so problemi.
Važna je pot, družba, srečanje, čvek..in potem goli in vse ostalo.
Spoznaš ogromno novih ljudi, predvsem pa smo na gostovanjih vedno isti, ki smo na koncu pravzaprav vedno v smehu, saj nam vedno ostane…”Pa kaj ne moreš doma ostat?” 🙂
Nekako smo postali ena velika familija in vedno več nas je…
Ne rečem…ko sem stopila v Zagrebu na stadionu sem poznala malo morje ljudje, vidno šokirana pa sem čez čas ugotovila, da je marsikdo bil tam, da je rekel, da je bil in ne zato, ker bi bil tam iz istih razlogov, ko smo bili mi….
 |
| čakajoč pregled na Šiški marca 2010. |
Deveterica, ki se je našla v torek v kombiju, je bila dokaz, da nas združuje ista ljubezen. NK Maribor je ustvaril toliko čudovitih prijateljstev, toliko krasnih vezi…
Ko sem leta 2008 začela novo pot, nisem vedela kako po njej…po štirih letih se lahko pohvalim s tako čudovitimi vijolčnimi prijatelji, ki me osrečujejo iz dneva v dan, iz leta v življenje…
So krasen svet, ki ga poznam…
Ne, nismo vedno istih mislih in marsikje se naša razmišljanja razlikujejo…
Vendar vedno najdemo skupno pot, ki nas vodi v Ljudski vrt ali pa po Sloveniji, ali pa svetu…
Nekako se mi zdi, da ko grem na gostovanje, je vedno en prijatelj več, eno veselje več…ena sorodna duša za prihodnost…
 |
| sončni zahod v Kopru aprila 2011. |
Tako rada grem na gostovanja, čeprav sem včasih prav jezna, da se kdaj kaj ne moremo zmenit…
a potem je vsaka pot poglavje zase…
Pa je to naliv, toča, ali pa samo napačna pot ali pa počena guma…
Saj ni važno…
Ker smo skupaj, vemo, da bomo premagali vse težave in ni nam mar za to.
Zato ko gremo skupaj nekam, se zavedamo, da bo na poti že tak fajn, da je nogomet samo pika na i vsemu druženju…
Eni hodijo na izlete..mi pa gremo z vijolčnim potnim listom, kamor narekuje vijolčno srce…
To pomeni, da težko kdo razume…eni so letos videli morje…jaz pa toliko čudovitih mest, ki so zraven pripeljala toliko krasnih ljudi, ki jih ne zamenjam za nič na svetu…
In ko iščete karkoli…če ni tukaj, so zagotovo na uradni fb NK Maribor strani (klik) ali pa jih vam objavim v strani Dejan Trajkovski 24 (tukaj)…
A ne pozabite…
Ko se jutri vidimo v Celju…veste, da potem se najdemo spet tukaj…
Ne bi bilo isto, če ne bi bilo bloga o tekmi, kajne? 🙂
Naj se pajtla….arena celjska…:)
 |
| Maksimir, avgust 2012. |
Foto: Dejan Laketić