Vedno znova me sprašujejo, če imam vročino in kaj mi je, da sem se lotila tega življenskega “projekta” Nk Maribor. Vsi me sprašujejo od kod takšna obsedenost in ljubezen. Zakaj živci in vsi ti kilometri. In zakaj še nisem obupala.
Nikoli ne bom obupala. Nikoli se ne bom predala. Nikoli ne bom verjela v govorice. Nikoli ne bom nehala sanjat.
Ne prebujajte me. Res vam povem, da nima nobenega smisla. Rada imam ta klub. Ni druge matematike. Ni druge teorije. Ni nekih dolgoveznih zgodb.
V osnovni šoli se je rodila ta ljubezen. Zgodila se je čisto spontano. Ostala je. Še danes.
Ko sem se jaz učila za računovodski test, zaključni izpit, 25.avgusta 1999, so fantje z vijolčnimi atomi močmi prišli v Ligo prvakov. Mojemu testu pa ni dosti manjkalo do 100%. Tako so oni zmagali na ta čudovit dan, jaz pa tri dni kasneje. Ko sem dobila spričevalo.
Veliko najinih skupnih poti je bilo po tem.
Moja prva tekma v živo sega sicer v študijske čase. Zanimivo, da smo takrat premagali prav Triglav. Bilo je veliko golov, sem si pa takrat, na stari tribuni z rumenimi sedeži, obljubila, da se vrnem še vsaj enkrat. Na Olimpijo. Vse življenje sem sanjala o tej tekmi. Ko sem bila na tekmi, me je bilo strah. Žabci so pozabili, da lomljenje stolov ne spada na stadion in metanje v ljudi še manj. Prepričana sem bila da takrat pa zadnjič.
Potem pa pride ena karta, potem pride druga karta. In minejo leta. In še vedno si na vsaki tekmi. Za prvaka, za obstanek, prijateljski. Pride služba, prosiš šefa, da te prej spusti. Iskanje poti do tekem se nikoli ne konča.
Prelomno leto 2008 je spremenilo moje življenje. Novi stadion, novo življenje, slovo od stare službe, a ljubezen je ostala. Prišli so novi prijatelji, nova vijolčna pot. Od takrat je ta pot še posebna…
Tako so se v novem letu rodila številna vijolčna prijateljstva za življenje, in moja prva daljša gostovanja s prijatelji, ki jim ta klub postaja drugi dom. Meni je ta že leta.
V teh letih smo prevozili tisoče kilometrov, moj klijči je videl številne kraje po Sloveniji. Ne samo prvoligaške, tudi vseh možnih prijateljskih tekem in pokalnih poti.
Življenje moje je vijolčno. Zakaj? Ker sem se zaljubila in je to moj način življenja. Ta ljubezen mi je dala toliko, marsikaj vzela, marsikaj dodala, marsikaj mi vsak dan sporoča.
Ljudski vrt mi je dal ljubezen, bolečino, solze, srečo. Dal mi je ramena za solze in ustnice za nasmehe. Je moj večni izziv in moj dom. Moja sreča. Dal mi je toliko drugačnih stvari, ki se jih ne da pojasnit.
Porazi ohladijo ozračje, a se vedno vračamo tja, kamor spadamo. Nikoli ne bomo obupali. Vedno bomo fanatično navijali, se srčno borili.
Te moje fante imam pač rada. Vedno bom na njihovi strani. Ne glede na vse. To je obljuba za življenje.
Ne, ne rabite me razumet. Le zaljubit se morate enkrat nekoč v stvar, ki jo imate radi. In to, kar počnem, to kar delam vsak dan za svojo dušo, to je tisto, kar me dopolnjuje.
Nekoč sem na stadionu našla osebo, ki sem jo neskončno ljubila…zdaj je ostal le prah…ostal pa bo spomin…da Ljudski vrt ni samo dom prvakom, ampak dom tudi prijateljev za življenje.
In tega življenja ne menjam za nobeno ceno.
Foto: Dejan Laketić