Malo več kot 13 ur je minilo od trenutka, ko smo bili odločeni, da gremo na fuzbal.
Peterica prijateljev, ki smo se našli čisto slučajno, spontano, a z velikim namenom.
Ko so me vprašali zakaj taka dobra volja…v Novo Gorico gremo.
Če bi me kdorkoli vprašal, pa tudi če je bral stare bloge…moja najljubša destinacija nogometne sezone je. Velikokrat se ji moram odpovedat zaradi časovne ali finančne ovire.
Danes smo premagali oboje.
Žal mi je, da nismo videli moje zlate Barbare…a saj veš draga moja, pogrešam te in vidiva se nepričakovano nekje. Rada te imam.
Kot večino ljudi zadnjih let, sem tudi njo spoznala nekje med betonom nogometnih stadionov, kjer smo našli skupno ljubezen.
NK Maribor.
Najraje imam ta klub na svetu.
Po tej tekmi pa sem se, presenetljivo dosti smejala.
Mogoče zaradi one žogice sladoledne, ki smo jo na koncu le prejeli gratis.
Ali pa samo zaradi spoznanja.
Vse pa vendarle ni fuzbal na fuzbalu.
So prijatelji, družba, moje zlate družine nogometašev, ljudje, ki jih imam najraje na svetu.
V mestu, ki mi je v nekem obdobju, pazite, sedem let nazaj, priraslo k srcu.
In v njem ostalo.
Prav takrat smo zadnjič izgubili med trni vrtnic.
Več kot sedem let je od tistega maja, ko je bil v žepu že naslov prvaka, poraz pa daleč od bolečega.
A včerajšnji večer dejansko ni rezultat tisti, ki je bolel.
Avtogol iz naše strani in potem mojstrovina Gregorja za izenačenje.
Roke so pekle in kričala sem, kot da sem dobila na lotu sedmico.
Kako ne bi temu krasnemu fantu privoščila gola, ko pa zadnje čase ne gre vse tako kot bi moralo.
A na tej tekmi večino ni štimalo.
Izgubljena igra, premalo idej in predvsem neki promet v neke smeri, na drugih pa čisto prazna pot, ki bi lahko uspela.
A ker sistem ni funkcioniral, se je zgodil poraz.
Morda šele peti krog.
Drame ne bomo delali.
Včasih eden, drugič drugi.
Plus tega njihovi navijači niso neke žaljivi, prej prijazni in zelo simpatični.
Le zelooo premalo jih je bilo.
In ko smo že okoli 16h prispeli pod osrednjo tribuno, sem na poti v službo srečala Mirana Burgića.
Ko sem ga zagledala, seveda nihče ni vedel kdo je, a po tekmi so to zagotovo vedeli vsi.
Prosila sem za fotografijo, kot sem kar nekaj časa nazaj Andreja Komaca. Iz istega razloga. Iz iste zgodovine. Ko sem bila še del ene druge tribune, ene druge ere, a nikoli nisem pozabila nogometašev, s katerimi sem začela eno mojo zgodovinsko pot tekem v živo. Ta dva nogometaša sta del te res že, od nekaterih skoraj pozabljene, zgodovine.
In če je prav Miran odločil tekmo, je morda žalostno in patetično.
A to tekmo se je zgodilo točno to kar je bilo potrebno.
Po tekmi smo se vendarle nasmejali, si povedali par spoznanj.
Vedoč, da je bilo za zmago potrebno več ko to.
Skrbi edino, da je od ponedeljka do minulega večera marsikaj postalo popolnoma drugače.
Mogoče moje utrujene oči, ali pa samo spoznanje, da se bodo nekatere stvari morale spremeniti.
Ekipa tako A kot B, je vrhunska. Imamo tako neverjetne posameznike, ki jih težko najdeš. So talentirani, delovni in zagnani.
A vmes so tisti šibki členi.
Ki bi radi na silo. Po svoje. Kar nekaj. Ne vem.
Na koncu sem prišla do zaključka da je verjetno samo zaradi Bakuja.
Da prikrijemo kaj vse znamo in kako vrhunski znamo bit.
Mislite da dvomim v četrtek?
Niti malo.
Pot domov, pijača pri Anji…pomaga.
Ker je dolga in se človek za trenutek zamisli.
Pogleda dobre stvari in si reče…bomo se maja pogovarjali.
Ujela sem par komentarjev na poti domov.
Napaka. Tokrat v mojem lastnem sistemu.
A brez skrbi.
Vsi jih delamo, vsi jih bomo popravili.
Verjet, garat, se spoštovat in najbolj pomembno…tu kdaj pa kdaj komu kaj podat. 🙂
Za konec le še par stvari.
Hvala domači organizirani navijaški skupini za čudovito gesto.
Hvala ponočnjaki, tisti, ki se zbujate ob kavi in na nedeljsko jutro berete to.
Ali pa samo tisti, ki boste nekega dne to brali kot moj spomin…
Moji zlati ekipi za nepozabno gostovanje.
Bilo je lepo.
Preživeli ste mojo vožnjo in moje petje. Neverjetni ste in ploskam vam iz srca.
Za konec jo puščam, ker mi je pomembna, ker jo imam rada.
Ker ji pravim moja posvojena.
Vijol’čna kri za vse ljudi.
Za vse, ki še ne veste in bi radi pomagali.
Krvodajalska akcija, 5.9.2016 od 8.00 do 14.00.
Ker je tisti čas v letu, ko pomagamo tistim, ki nas rabijo.
Nikoli ne vemo kdaj jo bomo potrebovali mi.
Zaradi enega trenutka, zaradi ene napake.
Pridite in bodite z nami. Pod vzhodno tribuno.
Za vse informacije…veste kje me najdete.
Tudi na ta pomemben ponedeljek bom z vami od prve do zadnje minute.
In v čast mi bo, da boste z mano, nami, z ekipo, ki bo pokazala zakaj.
Zakaj, smo najboljši navijači na svetu.
Za nas je en klub, še zmeraj ena čast.
Ne bomo vračali letne karte, ampak bomo za četrtek iskali prenos iz Bakuja, ter se veseli v nedeljo srečali na domači tekmi z Aluminijem.
Doma. Tam kjer je srce. In so dobri ljudje.
In kjer ena mala deklica s priimkom na P. kriči…
…ker morda, samo za hip, poraz, preveč, preveč boli.
Če rabi vse svoj čas…bo naš čas še prišel.
In v prvi vrsti vas bom objela in vam isto iskreno stisnila roko kot po tem minulem porazu.
Čudno, ne?
Lepo je bit čuden.
Rada vas ima.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić