Pa sva prišla malo.
V Ljubljano. Deževno in zaspano.
Pozdravit Talente.
Parking ti spije nekaj živčkov, še več pa štajerski sosedje v regiji, ki jih skrbi še tisto, kar jih ne bi smelo skrbet.
Tribuna je velika in hkrati mala, gledano na to kako to vidiš doma.
Poznam kuliso. Videla sem jo že pri Znan obraz ima svoj glas, le da smo takrat sedeli čisto ob strani in kar precej vstran od glavne tribune.
Animator Blaž še vedno skrbi za publiko.
Posedemo se, poslušamo navodila, vstajamo, ploskamo. Se zabavamo.
Lepo je opazovat vse te številne ljudi, ki garajo in garajo. Hitri, delovni. Pridni.
Če pa kaj imajo, pa imajo red, strogo šefico in super publiko.
Če kaj, pa smo se minuli večer imeli res krasno.
Nastopajoči so bili svoja zgodba. Voditelja šele. Žirija pa tudi.
Med tem ko se je izbiralo med družino, ki je ustvarila bend, svetlolaso gospo v zrelih letih, diplomirano cirkusantko, mladima plesalcema, orkestrom in vrhunskim pevcem, so gledalci izbrali tri.
Zmagal je pevec.
Isaac Palma mu je ime. In bil je daleč najboljši minuli večer. Brez konkurence, če mene vprašate. Ploskali smo mu skozi celo pesem, stoječih ovacij pa je bil v eno deležen.
Drugo mesto so na koncu po sklepu žirije in publike dosegli The Plut family.
Milana in Jure…ki sta si finale zagotovo bolj zaslužila, sta odšla domov brez finala.
A dejansko ni pomembno kdo je zmagal. Ampak da so vsi predstavili svoje zgodbe. Šest popolnoma različnih zgodb. Šest zgodb, ki bodo od tukaj gradile še večjo, še lepšo in predvsem še boljšo prihodnost. S svojo pozitivo in energijo so navdušili čisto vsi. Od prvega do zadnjega. In bili so neverjetni.
Ni lahko stopit na tak oder in se delat da vse obvladaš in vse veš, v resnici pa te je tak strah, da se bojiš, da boš pado na tistih dveh štengah, ki sta tam.
Meni se je zdelo, da so vsi, vsak za sebe junaki svojih prijateljev, družin. In nekateri bodo tudi junaki Slovenije. Pa ni važno od kod prihajajo. NI važno kam gredo.
Zdaj so tukaj in naši so in lahko smo ponosni na njih.
Izredna pohvala voditeljema.
Čisto slučajno sva sedla na tribuno, od koder sta napovedala nekatere nastopajoče. In to čisto na vrh, da sta ja stala za nama. In tako je nastala zgodba o ščipanju Domna in modri barvi. In ja, hitro sta ugotovila, da je pred njima vijol’čna bunda. In ja, na njo se ne sme stopit.
Po oddaji sva najprej malo posedela. Bilo je vroče in tudi jaz sem vidno dobila rdeča lička.
In sva šla tudi midva dol. Da jih ujameva v fotografijo.
Gospa Zlata, Ana, Isaac, Lado in na koncu še Domen in Vid. Hvala.
Z Ladotom sva malo počvekala. Vmes ko sem čakala na oni štengi, da naju Tadej slika. Ne bom povedala o čem, a vztrajala sem, da je najboljše še vedno nekaj, kar on režira in ne stoji na odru zaradi tega. Je pa faca. Ni kaj. Nasmejal me je in me spomnil na nekoga iz mojih šolskih dni.
Pa sva počasi šla.
Ujela rdeče gumbe. Pogledala okrog. In šla.
V temno. Deževno in zaspano. Ljubljano.
In od tam.
Domov. V mesto »čuj,« kjer je mogoče vse drugače, a je čudovito in lepo.
Hvala POP TV za čudovito oddajo, za nepozaben večer in hvala, ker se tak trudite, da bi eni pokazali nekaj, kar drugače ne bi bilo mogoče.
Še kdaj, zagotovo, se vidimo.
Rada vas ima.
MalaMo. :*