Ko sem že skoraj malo pred 10h zdvijala skozi vrata, da letim do igrišča z umetno travo, me ustavi vprašanje, če je res trening ob desetih.
Ko dobim potrditev, da je ob 12h, se najprej postavim na eno stran,
potem pa skoraj ves trening pogledam v dobri družbi vseh tistih, ki so tako ali drugače prišli pogledat naših 23 plus dva.
Fantje so se še enkrat znova zelo zabavali ob pridnem in zahtevnem treningu.
Prizanešeno jim je bilo s slabim vremenom.
Sonček je sijal, vidno so se bili veseli in če kaj, so še enkrat znova zgledali kot ekipa.
Prijetni obrazi, ki so mi tako pri srcu, so otvorili treninge, ki vodijo do novega naslova.
Naslova s srcem. Naslova s pozitivno energijo. 
Naslova, ki ga ne more kupit noben denar. Ampak samo predano delo in ljubezen. Do kluba, grba, navijačev, do vsega kar ta zgodba prinaša.
Naslov prvaka je nekaj tako čudovitega, tako zelo nepozabnega.
Vse kar sledi je jagoda na tortici. In verjamem, da jo bomo letos slastno tudi pojedli.
Hvala za še en topel sprejem v novem letu, za tisti »akreditacijski dodatek« in to, da se vedno vračamo domov.
Nasmejani, srečni, polni optimizma.
Polni novega zagona. In predvsem se vračamo, ker čutimo kot eno.
Kot vsako leto, tudi letos ne bom pisala kaj pričakujem.
Preprosto samo verjamem.
Naj nekaj krasnih fotografij govori zgodbo teh neverjetnih fantov.
Rada vas imam. In za mene ste…najboljši na planetu.
Obraz sosednje ulice.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić