Privoščiti privoščljivo

Napovedano vreme: dež z neurjem.
Dejansko vreme: rahlo soparno, z odtenki sonca.
Status navijači: čvekice na kupu celo tekmo. Vidno po tv, logično.
Status bodoče nogometne zvezde: Marcus je očaral vse. Seveda, dečko je star 10 mesecev in je ob naših igralcih pridno žvečil…očetov NK Maribor šal.

Status ekipa: kaj je te to bilo?
Status volja: za znoret, a ni vredno.
Status hejterji: vaša noč bo dolga.
Status navijači: štiri eure za ženske in sedem za moške ni dosti. Je pa verjetno marsikdo jezen, ker je karto plačal. Pustimo, kaj je videl.

Status Mojca: povem vam takoj. Moja 33 tekma prvenstva te sezone v živo je za menoj. Če ste pogledali, je za nami 33 krog.
Ni lahka sezona in predvsem je skozi moje oči zelo naporna in zahtevna. Bodimo iskreni. Veliko tekem smo dobili, pa si morda nismo zaslužili, kdaj smo bili dovolj hrabri, da nam je ratalo nemogoče. Za nami je tako težko nogometno leto, da si eni predstavljat ne morejo.

Današnja tekma je bila čisto in iskreno…nič od nič. Razen Dinotovega gola smo videli mučenje žoge, nepovezanost, nobene želje do igre, prejeli smo gole za učbenike, enim pa danes ne bi pomagalo niti, če bi imeli 20 let izkušenj. Ker ni pomagala niti ena.

Priznam, prebrala sem komaj kaj komentarjev, pa še ob teh se mi je želodec obračal. In glede na to, da sva dobila potico, ki jo bova z veseljem maznila, se bom trudila, da bom brala malo vsega, kar mi poslano pred očmi.
Par dejstev je. Igrali so igralci, ki smo si jih želeli v kadru in žal, ne gre po par minutah. Ne gre in težko bo šlo.
Igrali so igralci, ki jih nismo pričakovali in bilo bi fajn, da bi se nam ta pričakovanja uresničila.

Zmage si nismo zaslužili in da naj zdaj nekdo ne sanja kaj bi moralo bit, ker ni bilo.
Maribor je res aktualni prvak, ampak taka igra prvaka…resno?
Razumem da si zaslužijo novinci priložnost. In če smo pošteni…oddelali so jo koliko so zmogli in znali. In počasi jim bo ratalo. Na klopi so sedeli fantje, ki bodo trpali mreže in pili živce napadalcem nasprotnih ekip.

Želela sem si, da je Maribor prvak točno zaradi tega kar se je zgodilo. Da se bodo zgodile nove zgodbe. Ta je bila tak ponesrečena in tako žalostna, da ti gre na jok.

Razumem, da smo še malo lojalci, pa da smo vsi skupaj, predvsem jaz veseli, da Aluminij ostane v prvi ligi, ker je gostovanje blizu, kavica je tukaj zmeraj fajn, ljudje so super in prijazni.
Nova tribuna je krasna, čeprav sem zašvicala kot da bi dve uri laufala po igrišču. 🙂

Ambient je super, toliko prijateljev na kupu, sploh moji Andrejka in Silvija. Toliko ljubezni.
Ampak ne tri gole. Resno, ne tri gole. Ne take tri gole.
Danes me je malo sram. Res me je malo sram. A bom to prežvečila, preživela in oprostila.

Ker je to naš klub. Pa ne zaradi pokala, ker si ga fantje krvavo zaslužijo. Ampak ker sem navijač, ki obožuje fuzbal in tekme. Obožuje to igro z žogo, ki prinaša toliko lepega.
Prijatelje. Prijatelj. Družino, fuzbalsko familijo. Tako krasno. Tako preprosto.

Ker po tekmi lahko objamem te čudovite fante, te moje zlate družine. Zato, ker sem z ljudmi, ki jih cenim in spoštujem, ker poznam njihove zgodbe in jih občudujem. Ker po vsem kar so prestali, se smejijo, jočejo od sreče in imajo v očeh lesk, ki je nekaj neverjetno posebnega.
Ja, jezna sem kot ris. Sanja se vam ne kak.

A zaradi tega vas nimam nič manj rada. In tudi vi meni te jeze ne boste zamerili.
Ne bom hudobna in ne bom vam pisala sovražnih zgodb, kot jih bom prebrala verjetno še danes če bom želela ali ne.
NK Maribor se spoštuje. Od prve do zadnje tekme. Pa tudi če v dresu, ki je sestavljen iz dveh dresov. Pa če tudi še nikoli niste igrali skupaj. Če tudi se vam zdi, da ne boste zmogli. Ne more se NK Maribor predat še preden se je prav ogrel. Ne more. In ne mi o tem, da je krivo slavje, pa naporen teden, pa miselnost v glavi…NK Maribor zmaguje. Celo sezono.
Porazi so sestavni del športa in to spoštujem. In če me poznate, dobro veste, da sem vedno dala dober nogomet pred rezultati in da me porazi nikoli ne bolijo kot to, da se nekdo ni boril ali dal vse od sebe. Nasprotno. Ko je nekomu čisto vseeno. In je tukaj že skoraj tak dolgo, da bi lahko rekli, da je že bolj kot doma.

To danes ni bila borba. To danes je bilo mučenje žoge, nas in predvsem veliko veselje domačinov, ki bi navijali na kateregakoli bi že dal gol. Tako so pač navijali na Aluminij in zmago jim iz srca privoščim in jim ploskam.
Vedno pošteno priznam poraz in tokrat je bil upravičen in brez kakršnih koli zgodb.
Po tekmi je bilo tako čudovito druženje, toliko lepega, toliko ljubezni, otroških nasmehov, toliko prijetnih besed. Moje srce je srečno. Moje srce ja zadovoljno.

Da sem se lahko slikala z meni ljubim Gregorjem, ker je fant z velikim srcem in spoštovanjem do vseh nas. Da sem se lahko slikala s strelcem 27tih golov v tej sezoni za B ekipo, Anelom, ki ga občudujem že toliko let in verjamem vanj in saj veste…ko se vam zdi, da ste sami in nihče ne verjame več v vas…se spomnite…da je dovolj ena oseba, ki pride z besedo ali dve in je dovolj, da sestavljenka spet dobi lepilo za sestavljanje.

Hvala, ker ste. Dragi moji, ki ste to tekmo preživeli z mano.
Moj nori Tedi, ki je zakuhan, z grlom, ki ima vse kar ne sme imeti, preživel še en krog, čeprav me je parkrat pazljivo vprašal, če bi lahko doma ostal, a na koncu ugotovil, da je njegovo zdravilo moja vijol’čna ljubezen.
Jutri je nov dan. Saj se jeza vedno ohladi. Prvaki pa ostanejo prvaki.
A še prej nas čakata dva kroga. Celje doma, Radomlje v Murski. Pričakujem vas tam, da pokažemo še enkrat znova zvestobo, predanost, ljubezen in predvsem…da smo skupaj. Da zaploskamo prvakom in da smo skupaj. V dobrem in slabem.

Pa če tak pogledamo…vse je točno tak kot mora bit.
Lestvica pa je zmeraj prekrasna na pogled. Tega, tega pa nam še največji internetni navijači ne morejo vzet.
In hvala za sonce. Na nebu, v ljudeh, v srčnih očeh… Hvala, za smeh.
Ljubezen nosim v srcu. Zaradi te tekme je imam zaradi otroške ljubezni še veliko več.
To bo moj spomin na današnjo tekmo.
Rada vas ima.
MalaMo. :*