Pri meni je že ponedeljek, ko sedim pred računalnikom, da vam napišem blog o tem, kako smo, čisto nepričakovano jaz osebno, doživeli zmago v Gorici in to kar tako, da smo na semaforju imeli tri.
Avtogol, ki sem ga, logično kot se za mene spodobi, videla le na pol, pol pa še oba Jasminova, a ne golmanova, za prepričljivo zmago v sončni Novi Gorici, kjer smo se zvesti vsedli na levo in se imeli lepo. Se smejali, čvekali, trepetali in navijali.
Lepo je bilo. In to sem pred tekmo tudi napovedala.
V osnovi je to, da sem za to, da grem v Gorico zvedela zadnjo minuto in tako je bilo presenečenje praktično vse kar se je dogajalo. V družbi dua Matej in Rok sem gostovanje res doživljala kot zmes zgodb predvsem o tem kako bomo v košarki premagali Srbe.
Bolj kot o nogometu je bilo govora o tem da bodo Španci razbili Ruse, mi pa Srbe.
Nikomur ni bilo lahko, sem pa prepričana, da ste vsi uživali.
Veliko smeha je bilo minuli konec popoldneva, ko smo čestitali še novopečenemu goriškemu dediju, razvijali strategijo o tem kako »onesposobit« nasprotnika z njihovim glavnim členom (in on nas), do tega kako se obleči za tekmo v Gorici in pri tem ne izpast da ti mraz pride do živega, pa o tem kako je treba bit vzoren dijak in kako se bodo neke stvari zagotovo zgodile še zelo, zelo šokantno in joj, nepričakovano.
Bil je to večer, ko sem ugotovila da je fajn, da ljudi dobro pogledam, preden kvasim neumnosti, da sem hvaležna, ko se znajdem sama na tribuni, nekje pride moja draga Kaja in zadevo polepša. In da je sredi Gorice, ki jo imam res rada kot mesto, nekje zmeraj kraj, kjer vem, da bomo zmagali pa me v to nihče ne more prepričat v nasprotno.
Udarci so bili močni, vmes pa je poseglo še kaj, kar nihče ni pričakoval.
Ko se je tekma končala, se je dalje pletla zgodba o košarki, a še prej veliko prijetnih zgodb ne daleč vstran od avtobusa. Hvala, hvala za lepe spomine. Za lepe besede, hvala za nekaj, kar ste mi podarili in je več kot darilo, več kot nagrada. Hvala, hvala, ker sem lahko nekoč nadaljevala eno krasno zgodbo in je danes tako velika, da verjamete in mi jo zaupate. Vedno bom garala da bo še večja in večja in predvsem širša.
Ko smo končno pojedli svoj prehranski obrok, smo tudi mi pridno prisluhnili prenosu na radiju in se sredi največjega naliva nedaleč vstran od Ljubljane veselili. Prisluhnili novim evropskim prvakom v košarki. In to v kakšni tekmi. Nisem videla niti minute, a sem ponosna na vas. Bravo in čestitke. V Domu prvakov vas pričakujemo, da vam čestitamo in da vas nagradimo še enkrat več, kot smo vas že pred prvenstvom. Bravo in v ponos ste nam.
In tako smo, v dežju in čudnemu vremenu…varno prijadrali domov.
Za nekatere bo noč še dolga, za nekatere jutro boleče, še težje pa bo, ko se bodo eni zjutraj zbudili da je super, da si prvak, a da obveznosti ne čakajo. A vredno bo. Kot je zmeraj.
Razumem navijače in vam privoščim nepozabno noč.
Hvala za družbo vsem, ki sem vas srečala in bodite mi najlepše.
Vidimo se…v petek. Kako pa.
Bravo bojevniki in čestitke za nove tri. Ne morete me prepričat, da spomladi ne boste prvaki, ker vsi dobro vemo, da prvaka prinaša srce, ne milijoni. Moskva že ve kako to gre.
Rada vas ima.
Zelo ponosna navijačica. Igralcev s srcem.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić