Nedelja zvečer je. Malo gledam v arhiv svoje letošnje hokejske zgodbe…
Čas je…da vam povem kako sem jo videla skozi oči, kako sem žensko svetovno hokejsko prvenstvo II divizije A doživela skozi svoje laične, navijaške oči, obdane s čudovitimi ljudmi, akreditacijami, Lineups-i, Summary-i, popolnimi tujci, a tudi novimi prijatelji, ki sem jim za vso pomoč in vso pozitivno energijo za vse življenje neizmerno hvaležno.
Ko smo zadnji četrtek v marcu začeli z akreditacijami, sem že čutila to noro vznemirjenje, ki ga dobim, ko se lotim te hokejske zgodbe.
Za vse ki ne veste…moja hokejska pot se je začela čisto naključno šest let nazaj, ko sem slučajno priskočila na pomoč pri enem hokejskem projektu, potem sem delala točno takšno svetovno prvenstvo, tri leta nazaj sem sodelovala pri akreditacijah tako še enkrat znova med mladimi hokejisti (o katerem blog boste našli v arhivu), letos pa sem z veliko častjo in ponosom sprejela, da se vrnem na ledne površine, na katero pa sem stopila izključno samo takrat, ko smo šli zrihtat čudovito skupinsko fotografijo. No, pravzaprav dve. 🙂
Ko smo v petek končali z glavnino akreditacij, smo v soboto začeli zgodbo 15 tekem, 6 ekip, eno zmagovalko in eno poraženko prvenstva. Ki pa to dejansko niti ni bila.
Vedno zadržane Britanke so bili zelo disciplinirane, organizirane, pripravljene in če kaj, sem pri njih prvo opazila kuhalnik vode in fen na hodniku. Ena iz njegova ekipe pa mi je dala prijazen nasvet, da je sladoled boljši, če ga daš najprej na radiator, ker je pol boljši. Imela je prav.
Pred njimi so v vrsti imele garderobo Severne Korejke. Če bi mi kdo pred prvenstvom rekel, da jih bom videla smejati, igrati nogomet z vodiči in s tako čudovitimi krasnimi rdečimi lički, jim tega ne bi verjela. A izkazalo se je, da so bili čisto drugačne kot pred šestimi let in ta sprememba je bila čudovita. Tudi iz njegove ekipe so bili res simpatični in so se na koncu prišli iskreno in srčno poslovit.
Nizozemke so bile, kot bi naši fantje rekli, res lepe. In na koncu se je izkazalo da so tudi izjemno prijazne, izjemno hitre na ledu, da pa so imele največ težav s Slovenkami, pa verjetno niso pričakovale niti same.
Avstralske kengerujke so bile še enkrat znova simpatične, dekline pa smo predvsem gledale (izključno gledale) njihov trenerski in tehnični del ekipe. Fantje so potrdili, da so tudi punce bile krasne. Bile so verjetno malo premalo pripravljene, so pa bile s tem kengurujem na dresu še enkrat znova simpatične in izjemno prijetne.
Predzadnja slačilnica je bila Slovenska. Vedno se je kaj dogajalo, saj je vedno kdo kaj počel, je pa vedno znova bolelo, ko so kakšno tekmo nesrečno izgubile kljub vsemu kar so naredile in koliko so se borile. Punce so pokazale karakter, odnos in predvsem se niso dale niti največjim favoritkam.
Žal sem zaradi dela zamudila večino njihovih tekem, ampak kadarkoli sem se le prišla pogledat vsaj zadnjo tretjino, so vedno zabile gol ali dva, tako da me niso prikrajšale za njihove čudovite akcije.
Ko si prišel do konca, so te čakale zadnje uvrščene te teden dni dolge zgodbe. Če tega ne veš, jim ne verjameš. Dobile so v svojo mrežo 25 golov in dale le tri. Ko so zadele drugega proti Severnim Korejkam, so se veselile, kot da bi zadele na lotu.
Na celotnem prvenstvu so se v eno smejale, uživale v burgerjih, se učile slovenskega jezika, me vprašale tudi od kod poznam Marcosa Tavaresa, se smejali moji ideji o čiko latinotu in predvsem mi na koncu dneva rekle Adijo in me vsak dan pozdravile z Zdravo. Nimaš kaj, če kaj, so nas verjetno očarale vse po spisku.
Za temi ekipami je stala velika številka neverjetnih ljudi, ki so urejali, da je vse štimalo kot je bilo treba. Hrana, prevozi, nagrade, zapleti, statistike…uf, koliko vsega. Saj smo bili vsak na svojem delu in smo se na koncu res našli ob 15h v petek na skupinski fotografiji.
Vodstvo prvenstva je bilo izjemno prijazno, ustrežljivo, sodnice pa zagotovo ne bi prepoznali na cesti, da so sodnice. No, saj jaz si tak nisem predstavljala hokejskih sodnic. Majhne, simpatične in zelo neopazne.
Medtem ko sem hitela od kontejnerja do statistikov, kopirnega stroja nazaj v svoj kontejnerski dom, je čas mineval. Vmes sem si ogledala kar nekaj tretjin, videla številne čudovite gole. Najboljšega sem po svojem mnenju videla na tekmi za prvo mesto, kjer so Nizozemke pokazale zakaj so postale prve.
Zmagovalke so tako brez poraza postale Nizozemke, sledile so Britanke in Severne Korejke. Avstralija, Slovenija in Mehika pa so končale drugo polovico lestvice.
Zabavno je bilo videti zmagovalke kako so se polivale s pivom, kako so kričale po slačilnici pa ni preslišal nihče.
Med navijači so seveda zmagali Britanci, ki so s seboj prinesli pripomočke s kuhinje, pa tudi dva psa sta prišla malo. Nizozemci so prinesli mali oranžni megafon, brez konfetijev pa tudi niso mogli končati tekme. Za slavje so imeli razlogov več kot dovolj.
Slovenci so prihajali v zmernem številu. Tudi Mi Slovenci in ta čudovita Golica ob golih sta bila nepozabna. Kljub temu, da ni bilo vstopnine, sem vseeno verjela, da bomo malo bolj skup stopili in bolj podprli ta krasna dekleta…
Bilo je to prvenstvo, ko smo videli kaj pomeni ljubezen do psov in mačk, pa kaj pomenijo banane z zamudo, kaj pomeni tišina, ko se je jagodni sladoled.
Neverjetno zgodbo so spisali fantje vodiči iz gostinske šole, ki ne da so bili pridni in delovni, vedno polni dobrih sladkarij, ki jim tak nisi mogo rečt ne, bili so tudi fantje, ki so pokazali kaj pomeni nogometna žoga. Zunaj so združevali staro in mlado. Noreli s tisto žogo in vključevali vsakega, ki je želel bit z njimi. Tiste Severne Korejke so bile res posebna zgodba.
Vsak hokejski dan je bil posebna, unikatna zgodba.
Niti ena tekma ni imela podaljška, so pa Slovenke pokazale prvi dan s to veličastno 6:0 da niso od muh.
Veliko smo bili skupaj, veliko čudovitega doživeli, veliko smo hiteli in želeli, da vsi imajo točno to kar rabijo. In verjamem, da nam je uspelo.
Kljub dvema prostima dnevoma, je teden minil izjemno hitro, mogoče celo prehitro…in teh 15 tekem je šlo…
Hvala za vsa nova znanja, ki ste mi jih dali o hokeju. Hvala za vsa nova znanja, ki mi jih še boste dali, ker veste da sem v tem zelooo šibka.
Hvala vsem medijskih hišam, fotografom, snemalcem, novinarjem in tistim, ki ste pisali o dogodku ali ga ovekovečili v katerikoli obliki. Hvala, ker smo se videli in ker ste povedali zgodbo teh punc.
Hvala za vse minute, ki smo jih preživeli skupaj. Hvala za dobro voljo, za pomoč, hvala za vsako sekundo, ko ste bili tako čudoviti, predani in srečni v tem kar počnete.
Hvala za vse kar smo lahko doživeli skupaj, za nove zgodbe, ki smo jih ustvarili in prepričana sem, da niso zadnje.
Hvala Tina in Jure z ekipo, ker sta mi to omogočila. Hvaležna sem, ker ste mi že tretjič dali to izjemno priložnost in upam, da sem izpolnila vsa vaša pričakovanja. Bilo mi je v izjemno čast in upam in verjamem da še kdaj.
Bil je to čas, ki ga ne bom nikoli pozabila in verjamem, da smo naredili eno krasno zgodbo, ki bo mesto Maribor peljala v svet kot odličnega organizatorja hokejskega tekmovanja.
Zlati ste vsi, od prvega do zadnjega. Rada vas imam in če mi je kdo dolžen slučajno kak selfie, tak ve kje me najde. 🙂
Rada vas ima.
Ona iz akreditacij.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić